NOVICE




07.04.2020    |    Kolumna

Razlogi za zeleni načrt za oživitev gospodarstva pri odzivu na koronavirus

Avtor: Ana Struna Bregar
Komentar je prvi v seriji prispevkov, v katerem bodo različni avtorji iz slovenskega gospodarstva v časniku Finance predstavili svoj pogled na trajnostno poslovanje med korona krizo in po njej. S prispevki želimo pokazati, da pandemija ni prekinila trajnostnega preoblikovanja slovenskih podjetij. Vodi nas misel, ki jo je v teh dneh zapisal direktor mednarodne energetske agencije Fatih Birol: korona krize bo enkrat konec, podnebna pa bo ostala.



Karte na gospodarskem zemljevidu se bodo v naslednjih mesecih zelo premešale. Katere gospodarske dejavnosti se bodo prilagodile in kako bodo odporne na nove prihajajoče krize?    

Trenutna kriza zaradi koronavirusa ima prednost pred perečimi podnebnimi in okoljskimi težavami. Vendar mora biti načrt za oživitev gospodarstva, ki ga potrebujemo za spopad z ekonomskimi učinki pandemije koronavirusa, oblikovan tako, da bo hkrati reševal tudi izzive podnebne in okoljske krize ter socialnih neenakosti.

Zeleno okrevanje gospodarstva in s tem usoda naše družbe bosta v prihodnosti veliki meri odvisna od naših individualnih odločitev in tudi od političnih. Mnogi ekonomisti in oblikovalci politik trdijo, da bodo potrebni mnogo večji političnih ukrepi kot po finančni krizi leta 2008. Če bodo spodbujevalni ukrepi slabo premišljeni, lahko celo poslabšajo okoljsko krizo in povečajo socialno neenakost.

Oživitev gospodarstva po izhodu iz globalne recesije bo mnogo hitrejša, če bodo vlade in mednarodne institucije uskladile svoje ukrepe in predvsem poskrbele, da bodo finančni tokovi usmerjeni v zelene naložbe in ne bodo več podpirali visokoogljičnih investicij. Zeleno okrevanje gospodarstva bo zelo zahtevna naloga naše generacije. Temeljiti mora na znanju, tehnologiji, digitalizaciji, transparentnosti in etiki. Hkrati pa mora biti izrazito nadsektorsko.

Kljub temu, da je naša generacija pred dobrimi desetimi leti že doživela večjo gospodarsko recesijo, lahko trdimo, da v tem času nismo razvili modela, ki bi nam zagotavljal odpornost in vzdržnost družbe na prihajajoče krize. Zato smo v CER, centru energetsko učinkovitih rešitev in strateškemu partnerstvu za spodbujanje zelenega gospodarstva in zelenih tehnologij, prepričani, da mora biti oživitev gospodarstva usmerjena v nov, bolj vzdržen in vključujoč gospodarski model.

Prizadevamo si za spodbujanje konkretnih ukrepov, ki pospešujejo uporabo zelenih tehnologij v vseh sektorjih. Pod zelene tehnologije opredeljujemo storitve, produkte in procese v vseh sektorjih, katerih namen je blaženje posledic podnebnih sprememb in zmanjšanje njihovih učinkov. Povečujejo produktivnost in učinkovitost, zmanjšujejo stroške, odpadke, emisije, porabo energije in materialov. Optimizirajo porabo virov in energije. So sestavni del podnebno nevtralnega krožnega gospodarstva. Ne nazadnje pa vplivajo tudi na spreminjanje navad in vrednot posameznikov ter spodbujajo razvoj trajnostne družbe. Naša vizija je, da bi Slovenija postala vodilna na področju zelenih tehnologij v regiji.

Slovenija ima danes priložnost postati vodilna na področju zelenih gospodarskih dejavnosti

Slovenija ima številne prednosti, ki jih lahko v zdajšnjih razmerah zelo dobro izkoristi. Krizo moramo videti kot izvrstno priložnost, da prestrukturiramo slovensko gospodarstvo in ga ojačamo na področju zelenih gospodarskih dejavnosti. Kot država smo že prejeli laskavi naziv prve zelene destinacije, First Green Destination. Zakaj ne bi postali še prva država s celovitim zelenim gospodarstvom? Imamo vse možnosti, le odločiti se moramo. Dobre prakse v zelenih gospodarskih dejavnostih že imamo v različnih sektorjih, energetika, gradnja, mobilnost, napredni materiali, turizem, prehrana, IKT…

Še bolj ciljno usmerjeno spodbujanje razvoja in uporabe zelenih gospodarskih dejavnosti bi v državi zagotavljalo višjo kakovost bivanja in večjo odpornost posameznikov ter gospodarstva na prihajajoče krize. Hkrati bi tako zagotavljali bolj pravična in varna delovna mesta z dodano vrednostjo. Ob tem pa ne smemo prezreti makro in mikro ekonomskih učinkov zelenih investicij.

Makroekonmski učinki 21.000 okoljskih investicij v vrednosti okrog 390 mio evrov v Sloveniji v 2019

Vloga Eko sklada je bila v zadnjih desetih letih ključna za spodbujanje in uporabo zelenih tehnologij. Njegove spodbude so imele pomembne makorekonomske in okoljske učinke. Samo v letu 2019 je bilo dodeljenih 78 milijonov evrov nepovratnih spodbud in skoraj 58 milijonov evrov ugodnih kreditov za okoljske naložbe. S temi spodbudami je bilo izvedenih več kot 21 tisoč okoljskih investicij v vrednosti okrog 390 milijonov evrov, ustvarile pa so dobrih 7.800 zelenih delovnih mest. Naštete visoke številke so nedvoumen dokaz o uspešnih aktivnostih Eko sklada, da o zmanjšanih stroških za porabo energije, zmanjšani porabi fosilnih goriv in posledično izpustov niti ne govorimo. Zato menimo, da so tovrstne izjemno učinkovite spodbude nujno potrebne tudi v prihodnosti in jih je smotrno nadgraditi in povečati.

Finančna podpora zelenim gospodarskim dejavnostim

V prihodnosti bi moralo biti financiranje okrevanja gospodarstva namenjeno prednostno tistim subjektom, ki imajo oziroma bodo uvedli trajnostne in merljive načrte delovanja (z okoljskega, družbenega in ekonomskega vidika).

Javne spodbude in davčne olajšave bi morale prednostno podpirati zelene tehnologije in zelene gospodarske dejavnosti. Sočasno pa bo nujno potrebno bolj aktivno razvijati druge zelene finančne produkte (zelene obveznice, zelene hipoteke, zeleni krediti) in tudi zelena zavarovanja, ki bodo dodatno spodbudila zasebni kapital v vlaganja v zelene rešitve.

Transparentni sistemi in orodja za prehod v zeleno gospodarstvo

Trajnost si pogosto razlagamo vsak po svoje. Zato bo v prihodnosti integracija trajnosti v strategije in poročanje družb ključna za transparentnost in primerljivost doseganja trajnosti.

Na voljo so že različni obvezni in priporočljivi sistemi ter orodja za trajnostno poročanje. K nefinančnemu poročanju so z evropsko direktivo trenutno zavezana le podjetja z več kot 500 zaposlenimi. Vendar vedno več velikih podjetjih terja trajnostne kazalnike tudi od ostalih podjetij in organizacij v njihovi dobavni verigi.

Velik premik pri uvajanju zelenega gospodarstva bo narejen, ko bodo tudi lastniki začeli terjati trajnostno delovanje svojih podjetij. EU komisija je marca letos, na podlagi Akcijskega načrta: financiranje trajnostne rasti objavila enoten evropski  sistem  klasifikacije za zelene gospodarske dejavnosti (EU taksonomija). Orodje je trenutno priporočljive narave, s pomočjo katerega vlagatelji razumejo, ali je gospodarska dejavnost okoljsko trajnostna, in je v pomoč pri določanju aktivnosti za prehod v gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. Vzpostavlja skupni jezik med vlagatelji, izdajatelji, predlagatelji projektov in oblikovalci politik. Vlagateljem pomaga oceniti ali naložbe izpolnjujejo stroge okoljske standarde in ali so skladne s političnimi obveznostmi na visoki ravni, kot je Pariški sporazum o podnebnih spremembah.

Sistemski okvir, smernice in orodja za integracijo klimatskih tveganj v strategijo in poročanje gospodarskih družb, namenjeno vlagateljem, posojilodajalcem, zavarovalnicam in drugim deležnikom razvijajo tudi v odboru za finančno stabilnost skupine G20 (Financial Stability Board – FSB), ki je za finančna razkritja povezana s klimatsko krizo  ustanovil posebno delovno skupino (Task Force on Climate-related Financial Disclosures – TCFD).

--------------------------------------------------------------------------------------------


Spodnja sklopa sta povzeta iz »Načrta za okolju prijazno oživitev gospodarstva pri odzivu na koronavirus«. Vsebine so pripravili mednarodni strokovnjaki iz Enote za gospodarske spremembe (ECU - Economic Change Unit) - Laurie Laybourn-Langton, Michael Davies in Michael Jacobs.

ZELENI NAČRT – DVE VRSTI UKREPOV

Paket ‘zelenih spodbud’ javne porabe in naložb ter sklop tržnih signalov
Zeleni načrt oživitve gospodarstva bi lahko združeval dve vrsti ukrepov: paket ‘zelenih spodbud’ javne porabe in naložb ter sklop tržnih signalov, ki bi spodbudili zasebni sektor, da namesto v visokoogljične in okolju škodljive dejavnosti vlaga v trajnostne in ekonomsko vključujoče projekte.

Ti signali naj vključujejo okoljski davek in davek na ogljik (po stopnjah, ki so višje od trenutno veljavnih v večini držav), ukrepe okoljske politike za različne gospodarske panoge, in regulativne zahteve za finančni sektor. Spodbude bodo kratkoročno oživile gospodarstvo, tržni signali pa bodo zagotovili ustrezne dolgoročne usmeritve, kar je ključnega pomena, da se zagotovi vzdržnost okoljskih učinkov programa za oživitev gospodarstva.

Okoljski ukrepi na več področjih, kot na primer v energetiki (obnovljivi viri energije in energetska omrežja), gradnji, transportu, prehrani, ohranjanju narave in upravljanju z zemljišči, upravljanju z odpadki in recikliranjju, dekarbonizaciji industrije in zmanjševanje okoljskih vplivov industrije, vlaganju v raziskave in razvoj, uvajanju in razvijanju novih kompetenc in usposabljanj, prilagoditvenih ukrepov na podnebne spremembe idr. lahko ustvarijo veliko delovnih mest in prihodkov ter imajo posledično tudi kratkoročne in srednjeročne multiplikativne učinke.

Zeleni ukrepi, ki so bili del paketa finančnih spodbud, izvedenih po finančni krizi leta 2008, so bili sami zase uspešni, niso pa zagotovili prehoda na okolju prijaznejše gospodarstvo. Glede na ocene so zeleni ukrepi in spodbude na globalni ravni predstavljali 16 % skupne vrednosti sredstev, porabljenih za fiskalne spodbude v letih 2008-09.  Delež je bil od države do države različen: skoraj 80 % v Južni Koreji, skoraj 60 % (sicer skromnega skupnega zneska) v EU, približno tretjina na Kitajskem, 16 % v Združenem kraljestvu, 12 % v ZDA. Ukrepi so večinoma dosegli zastavljeni cilj ustvarjanja novih delovnih mest in prihodka, pri tem pa so spodbujali naložbe v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, obnovo naravnega okolja in podobno.  Vendar pa je večina držav ohranila širše gospodarske pobude, povezane z nastajanjem emisij in uničevanjem okolja, ki vključujejo tudi različne vrste subvencij fosilnih goriv, odsotnost obdavčitve ali zelo nizko obdavčitev emisij ogljika in okoljskih vplivov, ter neustrezne regulativne okvire, na primer za področje onesnaženja zraka in onesnaženje morij in oceanov. Paketi spodbud, od katerih so bili mnogi hitro umaknjeni, tako niso imeli pomembnega dolgoročnega učinka.

Prispevek je povzet iz »Načrta za okolju prijazno oživitev gospodarstva pri odzivu na koronavirus«. Vsebine so pripravili mednarodni strokovnjaki iz Enote za gospodarske spremembe (ECU - Economic Change Unit) - Laurie Laybourn-Langton, Michael Davies in Michael Jacobs.

FINANCIRANJE ZELENEGA NAČRTA ZA OŽIVITEV GOSPODARSTVA

Monetarna politika mnogih držav je trenutno izjemno omejena, zato se bo morala v okrevanje gospodarstva vključiti tudi fiskalna politika. Brez ustrezne fiskalne politike so centralne banke prisiljene uporabiti 'nepopolna orodja'. Fiskalni razlogi potrjujejo vrednost ‘zelenih’ naložb.

Zgolj s finančnega vidika je nujno, da nove naložbe niso v nasprotju z dolgoročnimi okoljskimi cilji, kot bi bila na primer krepitev visokoogljične infrastrukture, saj bi se z leti njihov donos najverjetneje zmanjšal zaradi strožje podnebne politike in vse resnejših podnebnih tveganj.

Naložbeni projekti za omejevanje zgornjih izzivov ali prilagajanje nanje predstavljajo zanimive možnosti za spodbude, saj so mnogi med njimi takoj izvedljivi, delovno intenzivni, redistributivni in prinašajo očitne dolgotrajne gospodarske in družbene koristi. Za razliko od ohlapnih monetarnih/makrobonitetnih ukrepov bi vzpostavitev trdnega okvira za zmanjševanje emisij lahko pritegnila zelene inovacije in naložbe in tako ustvarila trajne temelje za gospodarsko rast.  
‘Zelene obveznice’ za financiranje zelenih spodbud bi lahko izdale centralne vlade neposredno ali preko nacionalnih investicijskih bank in multilateralnih razvojnih bank. Centralne banke bi po potrebi lahko zagotovile nakup obveznic preko ‘zelenega kvantitativnega rahljanja’. To bi bodisi pomenilo povečan obseg kvantitativnega rahljanja ali ‘ozelenitve’ obstoječega nabora obveznic, ki so jih centralne banke pridobile v okviru predhodnih programov odkupov sredstev.

V mnogih primerih (na primer ECB ) je znaten del portfelja obveznic, ki so jih centralne banke kupile kot ukrep kvantitativnega rahljanja, usmerjen v ogljično najintenzivnejše gospodarske panoge. Če bi centralne banke te obveznice nadomestile z zelenimi obveznicami, bi tako zagotovile, da njihova ravnanja niso v nasprotju s podnebnimi in okoljskimi zavezami. Predvsem je pomembno, da podjetja izločijo ‘rjava’ sredstva za financiranje visokoogljičnih aktivnosti iz svojih nakupov obveznic.

Centralne banke, finančni organi in mednarodne finančne institucije bi morale istočasno podpreti zasebno zadolževanje za zelene projekte in kaznovati odobritev posojil za ‘rjave’ naložbe. Finančne tokove je treba uskladiti s podnebnimi in okoljskimi prioritetami. Možni politični vzvodi so:  (a) Večja kapitalizacija javnih investicijskih bank, ki imajo mandat za 'zelene' naložbe. Evropska investicijska banka in nemška nacionalna investicijska banka KfW sta pripravili uspešne modele, s katerimi bi privabili zasebne vire financiranja in pritegnili podjetja iz zasebnega sektorja v trajnostne infrastrukturne projekte.  (b) Obvezna razkritja podnebnih podatkov in uvedba splošne klasifikacije ‘zelenih’ in ‘rjavih’ sredstev, na podlagi Zelene klasifikacije in zelenega standarda obveznic EU, kot je opozoril Mark Carney na Podnebnem akcijskem vrhu ZN leta 2019.

Po umiku finančnih spodbud bodo okoljski davki in davki na ogljik vir financiranja javne porabe.
Če bodo obrestne mere ostale nizke, bo veliko razlogov za financiranje zelenih prehodnih ukrepov preko zadolževanja. Vlade pa bodo seveda iskale tudi ukrepe za povečevanje prihodkov. Okoljski davki in davki na ogljik so v večini držav še vedno premalo izkoriščeni, kljub očitni ekonomski računici. Mednarodni monetarni sklad je te davke označil kot »najmočnejše in najučinkovitejše orodje za ogljično razbremenitev gospodarstev«.  Davki na ogljik pa sami po sebi niso dovolj; potrebne so tudi regulativne in planske reforme (na primer preko mandatov obnovljive energije in pri zasnovi mest in transportnih sistemov). Okoljski davki so lahko tudi regresivni, če ne uspemo zmanjšati njihovega vpliva na tiste z nižjimi dohodki in ranljive poslovne subjekte. Obstaja jasno področje uporabe teh davkov in stopenj, po katerih se odmerjajo. Predvsem to drži v sedanjih razmerah nizkih cen nafte in plina, ki omogočajo dvig davkov na ogljik z mnogo manjšim gospodarskim učinkom kot v preteklih obdobjih.

Ekonomist Simon Wren-Lewis z Univerze v Oxfordu pravi: »Čez sto let ljudem, ki bodo trpeli zaradi katastrofalnih in (zanje) nepovratnih učinkov podnebnih sprememb, ne bo v nikakršno tolažbo, da niso povečali nacionalnega dolga.«