Slovenija pri tem izstopa: Ko izgube preračunamo na prebivalca, je Slovenija v samem evropskem vrhu. Z dr. Blažem Kurnikom, vodjo enote za podnebna tveganja in odpornost pri Evropski agenciji za okolje, smo na Zelenem zajtrku CER govorili o tem, zakaj podnebna tveganja niso le okoljska tema, zakaj bodo banke in zavarovalnice vse bolj pozorne na lokacijo in odpornost podjetja ter zakaj prilagajanje na podnebne spremembe postaja vprašanje konkurenčnosti.
Evropa se segreva približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Če bi morali direktorju podjetja, ki podnebne spremembe še vedno dojema predvsem kot okoljsko temo, v enem stavku razložiti, zakaj bi ga to moralo zanimati, kaj bi mu rekli?
Rekel bi mu, da podnebne spremembe danes niso več nekaj, kar se dogaja zunaj njegovega poslovnega modela. Vplivajo na cene energije in surovin, razpoložljivost vode, infrastrukturo, zdravje in produktivnost zaposlenih, dobavne verige, zavarovanja ter na vrednost premoženja. Podnebno tveganje lahko zelo hitro postane operativno in finančno tveganje podjetja.
To je eden od najpomembnejših premikov zadnjih let. Dolgo smo o podnebnih spremembah govorili predvsem skozi emisije in zmanjševanje ogljičnega odtisa. To ostaja pomembno, toda podjetja morajo danes enako resno razumeti tudi fizična podnebna tveganja. Evropske politike in ukrepi prilagajanja trenutno ne dohajajo hitrosti, s katero ta tveganja naraščajo. Ogroženi niso samo ekosistemi, temveč tudi energetska in prehranska varnost, infrastruktura, finančna stabilnost in zdravje ljudi.
Številke v vaši predstavitvi so zgovorne: okoli 440.000 smrtnih žrtev in več sto milijard evrov gospodarskih izgub. Smo podnebne spremembe predolgo obravnavali kot problem prihodnosti?
V predstavitvi sem pokazal podatke za EU, po katerih so ekstremni vremenski dogodki v obdobju od leta 1980 povzročili približno 440.000 smrtnih žrtev, skupne gospodarske izgube pa so dosegle približno 929 milijard evrov – skoraj bilijon evrov. Pomemben je tudi trend: zelo visoke izgube se pojavljajo skoraj vsako leto. Leta 2021 so znašale približno 65 milijard evrov, leta 2022 okoli 57 milijard, leta 2023 okoli 45 milijard in leta 2024 približno 40 milijard evrov. Ne govorimo več o redkih stoletnih dogodkih. Govorimo o tveganju, ki se pojavlja dovolj pogosto, da mora postati del običajnega gospodarskega in finančnega načrtovanja.
Slovenija je na vašem zemljevidu izstopala. Po izgubah na prebivalca smo celo na vrhu evropske primerjave. Kako je mogoče, da je majhna Slovenija tako izpostavljena?
Pri tem moramo biti natančni. Ne trdimo, da je Slovenija po vseh kazalnikih najbolj podnebno ogrožena evropska država. Toda ko kumulativne gospodarske izgube zaradi vremenskih in podnebnih ekstremov preračunamo na prebivalca, Slovenija izrazito izstopa.
Na zelo majhnem območju imamo veliko različnih vrst tveganj – od hudourniških poplav in zemeljskih plazov do suš, vročinskih valov in intenzivnih padavin.
V podatkih, ki sem jih predstavil, je vrednost za Slovenijo okoli 8700 evrov na prebivalca. To je daleč nad večino drugih držav EU. K temu so močno prispevale poplave leta 2023, vendar obstajajo tudi strukturni razlogi za našo ranljivost. Slovenija leži na stiku različnih geografskih in podnebnih območij. Imamo alpski prostor, dinarski svet, Panonsko kotlino in vpliv Sredozemlja. Na zelo majhnem območju imamo zato veliko različnih vrst tveganj – od hudourniških poplav in zemeljskih plazov do suš, vročinskih valov in intenzivnih padavin.
Ali je to lahko tudi ovira za naše gospodarstvo? Ko podjetje odloča, kje bo postavilo novo tovarno ali logistični center, bi morala podnebna izpostavljenost postati enako pomembna kot cena zemljišča, davki ali dostop do avtoceste?
Vsekakor bo postajala vedno pomembnejši dejavnik. Tudi danes bi moralo podjetje pri dolgoročni investiciji razumeti, kakšnim fizičnim tveganjem je lokacija izpostavljena.
Pri investiciji, ki naj bi delovala naslednjih 30 ali 50 let, ni dovolj pogledati samo zgodovinskih podatkov. Vprašati se moramo, kakšna bo ta lokacija v prihodnjih podnebnih razmerah. Kakšna bo nevarnost poplav? Kako pogosto se bodo pojavljali vročinski valovi? Bo dovolj vode za proizvodne procese? Kakšna bo obremenitev elektroenergetskega sistema? Ali bodo prometne povezave zanesljive?
To ne pomeni, da v Sloveniji ni smiselno investirati, pomeni pa, da morajo biti investicije načrtovane drugače. Podnebna odpornost postaja del kakovosti investicije.
Nemčija je letos znova zelo konkretno občutila podnebne spremembe. Nizek vodostaj Rena pomeni manj tovora na ladjah, dražji transport in težave za industrijo. Je to dober primer tega, kar imenujete sistemsko podnebno tveganje?
To je zelo nazoren primer. Podnebna tveganja se namreč redko ustavijo tam, kjer nastane fizični dogodek. Suša zmanjša vodostaj reke. Ladja zato ne more prevažati enake količine tovora. Transport postane dražji. Surovine pridejo v tovarno pozneje ali so dražje. Podjetje zmanjša proizvodnjo.
Posledice se lahko nato pokažejo v industrijski proizvodnji, izvozu in na koncu celo v gospodarski rasti. Podobno velja za poplavljeno železnico, poškodovano električno omrežje ali dobavitelja, ki zaradi ekstremnega dogodka ne more izpolniti pogodbe. To je pomembno sporočilo za podjetja: vaša izpostavljenost ni samo tisto, kar se lahko zgodi na dvorišču vašega podjetja. Vključuje celotno infrastrukturo in dobavno verigo, od katerih ste odvisni.
V vaši predstavitvi ste kot najbolj izpostavljen sektor navedli kmetijstvo in prehrano. Zakaj prav ta sektor?
Kmetijstvo je neposredno odvisno od temperature, padavin, vlage v tleh in razpoložljivosti vode, zato se spremembe pokažejo zelo hitro. Južna Evropa je že danes najbolj prizadeta evropska makroregija, kmetijsko-živilski sektor pa ima eno največjih izpostavljenosti.
V Evropi smo leta 2022 doživeli izredno hude suše, ki so povzročile več deset milijard evrov gospodarske škode. Projekcije pa kažejo, da bodo suše v številnih regijah v prihodnosti pogostejše, hujše in daljše ter da se bo vlaga v tleh zmanjšala.
Pomembno je, da po dogodku ne obnovimo vsega preprosto tako, kot je bilo prej. Če se podnebje spreminja, moramo pri obnovi upoštevati prihodnje tveganje. To je osnovno načelo prilagajanja: ne gradimo nazaj v isto ranljivost.
To ni samo problem kmetov. Če je pridelek manjši, sta prizadeti predelovalna industrija in trgovina, cene hrane se zvišajo in na koncu je prizadet tudi potrošnik.
Pokazali ste tudi zelo neprijeten ekonomski scenarij, do 16-odstotni padec kmetijskih prihodkov. Ali se bo v Evropi spremenil zemljevid pokrajin, kjer je kmetovanje sploh še ekonomsko smiselno?
Projekcije kažejo precej velike regionalne razlike. Po scenariju visokega segrevanja bi se lahko povprečni kmetijski dohodek v Evropi do leta 2050 zmanjšal za do 16 odstotkov, vendar bo vpliv v nekaterih regijah bistveno večji.
Tudi vrednost kmetijskih zemljišč se lahko močno spremeni. Največji negativni učinki se pričakujejo v južni Evropi, kjer bo kombinacija vročine, suše in pomanjkanja vode ustvarjala vedno slabše razmere za določene vrste proizvodnje.
Kmetijstvo se bo moralo prilagajati z izbiro kultur, namakanjem, upravljanjem tal, spremembo tehnologij in tudi spremembami poslovnih modelov. Toda vsega ni mogoče rešiti samo na ravni posamezne kmetije. Potrebujemo prilagajanje vodnih sistemov, infrastrukture in celotnih regij.
Velik delež gospodarskih izgub v Evropi ostaja nezavarovan. Kaj to pomeni?
To pomeni, da med dejansko škodo in škodo, ki jo pokrije zavarovanje, obstaja velika zavarovalna vrzel. V številnih evropskih državah je več kot polovica izgub nezavarovanih, ta vrzel pa se povečuje.
To ima zelo pomembne posledice. Če škode ne pokrije zavarovalnica, jo mora nekdo drug: gospodinjstvo, podjetje ali država. Ob povečevanju tveganj se bodo zato odpirala tudi vprašanja, ali bo določene vrste premoženja mogoče zavarovati pod enakimi pogoji kot danes in koliko bo zavarovanje stalo.
Za podjetje je zato preventiva lahko ekonomsko zelo racionalna. Investicija v odpornost lahko zmanjša škodo, izboljša zavarovalne pogoje in zmanjša možnost prekinitve poslovanja.
Lahko pridemo do točke, ko bo banka podjetju rekla: vaš obrat stoji na preveč tvegani lokaciji, zato bo kredit dražji?
Fizična podnebna tveganja so vse pomembnejši del finančnega sistema. Banke in druge finančne institucije morajo razumeti tveganja premoženja, ki ga financirajo. Če obstaja velika verjetnost, da bo določeno premoženje pogosto izpostavljeno poplavam, vročini ali drugim ekstremom, to vpliva na njegovo vrednost, prihodnje stroške in sposobnost podjetja za odplačevanje obveznosti.
Zato je logično pričakovati, da bo kakovost prilagajanja podjetja postajala vedno pomembnejša tudi pri financiranju. Podnebna odpornost ni samo okoljski indikator. Postane lahko indikator finančnega tveganja. Tukaj se trajnost zelo neposredno sreča s klasičnim upravljanjem tveganj in kapitala.
Podjetniki pogosto pravijo, da vse to razumejo, vendar je prilagajanje drago. Kdo bo plačal?
To je eno ključnih vprašanj. Toda postaviti moramo še drugo vprašanje: koliko stane neprilagajanje? Če investicije v odpornost ocenjujemo samo kot dodaten strošek, ne upoštevamo stroškov prekinitve proizvodnje, uničene infrastrukture, izgubljenih prihodkov ali dolgotrajne obnove.
V predstavitvi sem pokazal tudi primer infrastrukture po velikih poplavah v Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem leta 2021. Obnova kritične infrastrukture je lahko dolgotrajen proces.
Zato bi morali prilagajanje vse bolj razumeti kot investicijo v kontinuiteto poslovanja. Seveda pa vsega ne more financirati samo podjetje. Potrebujemo kombinacijo zasebnih investicij, javnega financiranja in evropskih sredstev.
Kje podjetja naredijo največjo napako? Je problem predvsem to, da tveganj sploh še niso prevedla v evre?
To je zagotovo eden od problemov. Dokler tveganje ostaja zapisano kot »možnost vročinskega vala« ali »povečano poplavno tveganje«, ga je težko primerjati z drugimi poslovnimi odločitvami. Naslednji korak je zato vprašanje: kaj to pomeni za moje podjetje? Koliko dni proizvodnje lahko izgubim? Koliko stane en dan prekinitve? Kaj se zgodi, če ključni dobavitelj odpove? Koliko zaposlenih je izpostavljenih vročini? Kolikšen del premoženja je na poplavnem območju? Ko začne podjetje tveganje prevajati v potencialno finančno izgubo, postane odločanje o investicijah precej bolj konkretno. Ni treba, da podjetje že prvi dan pozna vse odgovore. Pomembno je, da začne sistematično postavljati prava vprašanja.
Katerih treh stvari bi se moral najprej lotiti direktor srednje velikega slovenskega podjetja?
Najprej bi preveril fizična tveganja lokacij, kjer podjetje posluje. Poplave, vročina, suša, pomanjkanje vode in druge nevarnosti so zelo prostorsko specifični. Druga je dobavna veriga. Podjetje mora vedeti, kje so njegovi kritični dobavitelji in kako ranljivi so. Lahko imate popolnoma varen obrat, vendar ustavite proizvodnjo, ker material ne pride do vas. Tretja stvar je scenarijsko načrtovanje. Ne smemo načrtovati naslednjih desetletij samo na podlagi podnebja, ki smo ga poznali v preteklosti. Če gradimo objekt ali infrastrukturo za 30 ali 50 let, moramo upoštevati razmere, ki jih pričakujemo v prihodnosti. To so osnove. Nato pridejo konkretne investicije in prilagoditveni ukrepi.
Evropska unija ima ogromno strategij in pravil, hkrati pa pravite, da ukrepi ne sledijo hitrosti tveganj. Ali je Evropa prepočasna?
Evropska ocena podnebnih tveganj je pokazala, da imamo številna velika tveganja, pri katerih je potrebno hitro ukrepanje. Problem ni več pomanjkanje dokazov, velik izziv je predvsem izvajanje. Prilagajanje je razpršeno med številne sektorje, ravni upravljanja in institucije. Ukrep, ki ga potrebuje eno podjetje ali občina, je lahko odvisen od energetike, voda, prostorskega načrtovanja, prometa ali financiranja.
Zato Evropa pripravlja nov okvir za odpornost in upravljanje tveganj, ki naj bi povezal zakonodajo, financiranje, načrtovanje in usmeritve. V predstavitvi sem poudaril prav to: obstoječi prilagoditveni ukrepi so glede na hitrost naraščanja tveganj še vedno preveč razdrobljeni in prepočasni.
Lahko podnebna odpornost v prihodnje postane tudi konkurenčna prednost podjetja?
Mislim, da. Podjetje, ki lahko ob ekstremnem dogodku nadaljuje proizvodnjo, ima zanesljive dobavitelje in dobro zaščiteno infrastrukturo, je poslovno močnejše od podjetja, ki tega nima. Odpornost pomeni manj možnosti za prekinitev poslovanja, bolj predvidljive stroške in večjo sposobnost odziva. To bo pomembno tudi za investitorje, banke, zavarovalnice in poslovne partnerje. Če dva dobavitelja ponujata podoben izdelek, vendar je eden bistveno bolj odporen proti fizičnim tveganjem, lahko to sčasoma postane pomemben kriterij pri izbiri. Zato prilagajanja ne bi gledal samo skozi strošek. V njem je tudi vprašanje kakovosti upravljanja podjetja.
Če se vrneva k Sloveniji – podatek, da smo po relativnih gospodarskih izgubah na vrhu evropske primerjave, zveni precej alarmantno. Smo se iz poplav leta 2023 dovolj naučili?
Za podjetje je preventiva lahko ekonomsko zelo racionalna. Investicija v odpornost lahko zmanjša škodo, izboljša zavarovalne pogoje in zmanjša možnost prekinitve poslovanja.
Takšni dogodki zelo jasno pokažejo, kako medsebojno povezani so naši sistemi. Ne gre samo za poplavljene hiše ali podjetja. Prizadeti so promet, energetika, voda, komunikacije, lokalna infrastruktura in dobavne verige. Pomembno je, da po dogodku ne obnovimo vsega preprosto tako, kot je bilo prej. Če se podnebje spreminja, moramo pri obnovi upoštevati prihodnje tveganje. To je osnovno načelo prilagajanja: ne gradimo nazaj v isto ranljivost. Slovenija ima znanje in dobre podatke. Izziv je, kako to znanje hitreje prenesti v prostorsko načrtovanje, investicije, infrastrukturo in poslovne odločitve.
Torej pravo vprašanje ni več, koliko bo prilagajanje stalo, ampak koliko nas bo stalo odlašanje?
Mislim, da je to zelo dober način, kako zastaviti problem. Prilagajanje pomeni stroške, toda tudi neprilagajanje pomeni stroške – in podatki kažejo, da so ti vedno višji. Če vemo, da bodo nekateri ekstremi pogostejši in intenzivnejši, je smiselno ukrepati, preden nastane škoda. Ne moremo preprečiti vsake poplave, suše ali vročinskega vala. Lahko pa zmanjšamo ranljivost ljudi, infrastrukture in gospodarstva. Ključna sprememba je zato prehod od odzivanja po katastrofi k upravljanju tveganja pred njo.
Za Evropo in še posebej za Slovenijo to postaja eno osrednjih razvojnih vprašanj naslednjih desetletij.