Vsi gradbeni projekti, ki jih snujemo danes, bodo morali slediti ciljem podnebne nevtralnosti. Kaj to pomeni v praksi?


Evropska unija si je postavila ambiciozne cilje za podnebno ukrepanje. Do leta 2050 naj bi postala podnebno nevtralna. A pot do tja je dolga, sektorjev, ki bodo morali zmanjšati svoj ogljični odtis in poslovanje urediti bolj »zeleno«, pa veliko. Poleg prometa, energetike, kmetijstva velik delež izpustov prispevajo tudi stavbe, smo uvodoma slišali na dogodku Šampioni zelene preobrazbe, kampanje za razogljičenje gospodarstva in doseganje ciljev zelenega dogovora, ki ga je 29. septembra organiziral Center energetsko učinkovitih rešitev (CER).

Večina stavb ni energetsko učinkovitih

Stavbe v Evropi so odgovorne za približno 40 % skupne porabe energije v EU in 36 % emisij toplogrednih plinov na področju energetike. Ker se naše stavbe starajo in postajajo vse bolj energetsko lačne, si EU prizadeva, da bi s pomočjo različnih mehanizmov do leta 2030 obnovila kar 35 milijonov stavb. Da bi slednje lahko dosegli, bomo morali letno vložiti kar 275 milijard evrov letno. Tako bomo lahko uživali sadove vizije prihodnosti, kot so stavbe z zelenimi strehami, energetsko varčne; v pametnih hišah bomo lahko na daljavo preverjali tudi zdravje.

Kaj od stavb v prihodnje zahteva EU?

Evropski cilj zelenega preboja in podnebne nevtralnosti morajo zasledovati vse članice EU, tudi Slovenija. Erik Potočar, vodja sektorja za politiko učinkovite rabe in obnovljive vire energije na Ministrstvu za infrastrukturo, je v luči tega povedal, da ima Slovenija strateške načrte in zakonodajne dokumente za dosego evropskih ciljev: »Smo sredi prenosa paketa EU čista energija za vse Evropejce, kjer je med šestimi zakoni tudi zakon v o energetski politiki, ki je v zadnji fazi. Nadgrajuje se tudi zakonodaja o prednostni rabi energije. Pred sprejemom sta tudi zakon o oskrbi s plinom in zakon o oskrbi z električno energijo; najbolj svež, poleti sprejet, je bil zakon o rabi OVE.« Po besedah Potočarja smo s strani Evropske komisije (EK) dobili tudi predloge 12 aktov zakonodajnega svežnja o evropskem zelenem dogovoru. Glavni cilji so povečanje deleža obnovljivih virov energije z 32 % na 40 %. »Predvidevamo, da bomo delež povečali na 35 % in s tem povečali tudi delež, predviden v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN),« je dejal Potočar. Načrti EK do leta 2030 predvidevajo tudi nameščene OVE na strehah stavb – kar 49 % energije bi morale nove stavbe pridobiti iz OVE.
Tudi industrija naj bi prispevala delež OVE, ki naj bi se vsako leto povečal za 1,1 odstotka. To se morda sliši malo, a je v obdobju desetletja številka visoka.
Več bo treba vlagati v učinkovito rabo energije, ki naj bi se po besedah Potočarja povečala iz 32,5 % na 36 % končne energije. Pri tem bo moral sodelovati tudi javni sektor.

Kmalu tudi sklad za energetsko revščino

Potočar je še dejal, da se ustanavlja sklad za energetsko revščino. »V novem paketu o direktivi o stavbah je v ospredju tudi digitalizacija, indikator posamezne stavbe za nadaljnje pametno upravljanje stavbe. Ta zakon prenašamo,« je povedal Potočar in dodal, da bo te spremembe treba podpreti z denarjem za digitalizacijo in avtomatizacijo. Kaj to pomeni za podjetja, gradbeništvo? »Vsi projekti, o katerih danes razmišljate, bodo imeli vpliv na te cilje,« je poudaril Potočar.

Kaotičnost načrtovalnih politik

Kako se s prenovo stavb spopadamo v EU? Kje so prepreke? Stavbe nove preobleke dobivajo počasi? Sibyl Steuwer, vodja pisarne Buildings Performance Institute Europe (BIPE) v Berlinu, ki se ukvarja z integriranimi pristopi za prenovo in posodobitev grajenega okolja, iz izkušenj pravi, da so nacionalne zakonodaje v EU glede gradnje precej raznolike. »Več kot 1000 zakonodaj oziroma uredb smo našli in če želimo biti učinkoviti v določenem sektorju, morajo biti politike bolj načrtovalne, funkcionalne za ljudi in omogočati sistematične projekte,« pravi Steuwerjeva. Omenjeni inštitut je namreč analiziral obstoječo zakonodajo in usmeritve v 15 članicah EU, 3 evropskih državah, ki niso v EU, in 5 evropskih regijah. Pogledali so sedem področij iščoč dobre prakse in kaj bi lahko izboljšali: čisto mobilnost, digitalne tehnologije, pristojnosti, preobrazbo in izkoreninjanje neučinkovitih stavb, financiranje prenove, vlaganje v trajnostno okolje in zdravje. Ugotovili so, da na vseh področjih malce »škripa« in da niso integralne oziroma medsektorske. Manjka tudi razumevanje vključujočega načrtovanja in, kar je ključno, zbiranja podatkov. »Pri čistem prometu potrebujemo vlaganja v infrastrukturo za električna vozila. To je močno povezano s financiranjem in tehnologijami. Potrebujemo nove inovacijske sheme za tovrstne investicije. Velik izziv je tudi digitalizacija dobavne verige gradbenega sektorja. Pri trajnosti bi se morali bolj osredotočati na materiale in dizajn ter tudi recikliranje gradbenega materiala,« Steuwerjeva niza nekatere ugotovitve. Prepričana je, da potrebujemo »nove smernice o življenjski dobi ogljika« in da bi se lahko več učili iz nizozemskih primerov.