Evropska komisija predlaga razširitev sistema trgovanja z emisijskimi kuponi na gradbeništvo in promet ter pomorski promet.

Skandinavske države veljajo za vodilne v zelenih investicijah. Norveška je najbolj trajnostna država na svetu. Toda to ni edina skandinavska država, ki je na vrhu seznama. Švedska, Finska in Danska so ji za petami. Te države vodijo po zaslugi načina upravljanja, inovacij, človeškega kapitala in okoljskih kazalcev, navaja RobecoSAM. So vodilne pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Odločitve, ki jih sprejemajo, neposredno pozitivno vplivajo na okolje. Zdi se, da se imajo države od skandinavskih veliko naučiti. Tudi o tem, kako sicer za marsikoga zapleten mehanizem obdavčitve izpustov ogljikovega dioksida spodbuja zelene investicije. O tem so nedavno spregovorili strokovnjaki s Finske in Švedske na dogodku, ki ga je organiziral CER – Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo Slovenije skupaj s kolegi s severa Evrope – Haga Initiative in CLC.

Vsako leto manj emisijskih kuponov

EU je že dokazala, da obdavčenje izpustov po shemi ETS deluje. »V zadnjih 16 letih smo s pomočjo tega mehanizma izpuste zmanjšali za več kot 40 odstotkov,« pravi Polona Gregorin iz Evropske komisije, namestnica vodje enote za razvoj politike ETS in dražb. Evropski sistem trgovanja z emisijami TGP (angl. Emissions Trading System – ETS), ki vključuje emisije iz proizvodnje električne energije, težke industrije in letalstva, je namreč ključno orodje za spodbujanje zmanjševanja izpustov TGP s strani največjih onesnaževalcev. V tako imenovani ETS sektor so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija. ETS temelji na načelu »omejitve in trgovanja« (angl. cap and trade). Gregorinova je ob tem spomnila, da je že od leta 2005 dogovorjena zgornja meja količine TGP, ki jih lahko podjetja izpustijo letno. Na voljo imajo tudi emisijske kupone, ki so »valuta« na trgu z emisijami TGP. Vsako leto podjetja dobijo dovolj emisijskih kuponov, da pokrijejo svoje emisije oz. pripadajoč delež od skupnih emisij ETS sektorja. Če ima podjetje premalo kuponov, lahko uvede ukrepe za zmanjšanje svojih emisij ali na dražbi kupi dodatne kupone od drugega onesnaževalca. Za tono izpustov CO2 je treba odšteti 58 evrov. Okoli 70 odstotkov tako zbranega denarja članice EU uporabijo za boj proti podnebnim spremembam. V prvi polovici leta 2021 je EU s sistemom ETS pridobila 14,9 milijarde evrov. Do tega denarja so upravičena tudi podjetja, za katera obstaja sum, da bi lahko preselila proizvodnjo v dežele, kjer ETS sistema ni. S tem sočasno preprečimo dodatno onesnaževanje. »Če ima podjetje kuponov preveč, jih lahko prihrani za naslednja leta ali pa jih proda,« je pojasnila Gregorinova. Ob tem naj dodamo, da je vsako leto na voljo manj kuponov, kar podjetja spodbuja, da povečujejo svojo energetsko učinkovitost oz. zmanjšujejo svoje izpuste. »Si je pa EU za 2030 zadala še bolj ambiciozen cilj zmanjševanja CO2 izpustov. Julija so tako pri Evropski komisiji predlagali razširitev ETS sistema in tudi revizijo le-tega. EK predlaga tudi pomoč podjetjem, da bi z vlaganji v čistejše tehnologije dosegla zastavljene cilje. Prav tako predlagajo razširitev tega sistema na gradbeništvo in promet ter pomorski promet,« je še dejala Polona Gregorin.

Vroče na političnem parketu

Evropski poslanec Klemen Grošelj pravi, da je predlog razširitve ETS oziroma uravnilovka, ki bi enako tolmačila proizvajalce v Evropi in tudi zunaj EU, trenutno v evropskem parlamentu zelo vroča tema. »Ideja je spodbuditi podjetja in proizvajalce, ki izvažajo na evropski trg, da tudi v državah zunaj EU vzpostavijo ETS sistem,« razlaga Grošelj. S tem bi bili proizvajalci ne glede na deželo izvora dobrin izenačeni – predvsem težka industrija in tudi elektro podjetja. »Pričakujemo, da bodo nekatere države ugovarjale takšnim predlogom rekoč, da gre za protekcionizem,« meni Grošelj in dodaja, da te pobude terjajo še določene popravke, izboljšave. »Nemčija takšno razširitev ETS podpira, a ima v EU tudi nasprotnice,« pravi. EU si prizadeva tudi preprečiti uhajanje ogljika in pospešiti vlaganja v zelene tehnologije v državah, ki niso v EU.

Nekdanji švedski finančni minister Allan Larsson se strinja, da je ETS dober sistem, ki danes vključuje 10.500 velikih onesnaževalcev s CO2 – proizvodna industrija in energetika. »Evropa na področju obdavčitve CO2 izpustov vodi. Ko bo ETS pokrival še druge sektorje, je cilj, da bo cena CO2 izpustov še višja,« je dejal. Meni, da se mora cena emisijskih kuponov še zviševati, vse dokler ne dosežemo učinka, ki bo preprečil ogrevanje ozračja za 1,5 stopinje Celzija.

Švedi že leta 1991 uvedli davek na izpuste CO2

»Od leta 1990 do 2019 je Švedska izpuste CO2 zmanjšala za 29 %, kar je precej dobro,« je dejal Larsson in dodal, da je danes Švedska sinonim za zeleno poslovanje. »Tudi prvi Volvo je že izdelan iz zelenega jekla,« je ponosen. Z zeleno reformo so začeli že leta 1991. Tedaj se je zgodila velika švedska CO2 obdavčitev, ki je bila del obsežnejše davčne reforme, pravi Larsson. Njen namen je bil zmanjšati davek na delo in dobiček in povečati davek na potrošnjo (DDV), kapital in emisije CO2. Reformo so zasnovali takratni politiki – socialni demokrati in liberalna stranka, ki so imeli v parlamentu 60 % vseh glasov. »Začetni davek je bil sprva nizek, 24 evrov na tono izpuščenega CO2, čez čas pa se je zvišal na 114 evrov. To je skoraj petkrat več, kot je stal na začetku,« pripoveduje Larsson in doda, da je bila švedska prva skandinavska država, ki je to naredila to; prehiteli so jih le Finci (ki pa geografsko sodijo v Severno Evropo in ne Skandinavijo, op. a.).

Larsson, ki je leta 2011 dal pobudo za ustanovitev Hammarby Sjöstad 2020, projekta trajnostnega mesta – elektro mobilnost, energija, recikliranje in vodne tehnologije, ki se je zdaj nadalje razvil v inovacijsko platformo ElectriCITY s približno 60 podjetji, raziskovalnimi organizacijami in stanovanjskimi združenji kot člani, je med drugim dejal tudi, da se slednje odraža v dobri gospodarski rasti. Švedskega gospodarstva niso zamajale nobene gospodarske krize.