Najdražja napaka pri novi tovarni, cesti, hotelu ali logističnem centru morda ne bo napačna tehnologija ali previsoka cena zemljišča. Lahko bo precej bolj banalna: da bo investicija, ki naj bi delovala naslednjih 30 ali 50 let, projektirana za podnebje preteklih 30 ali 50 let.

To je nova poslovna logika podnebnih sprememb.

Vprašanje ni več samo, koliko ogljikovega dioksida podjetje izpusti. Vprašanje je, ali bo čez dve desetletji na lokaciji njegove proizvodnje dovolj vode. Ali bo objekt prenesel intenzivnejše nalive. Ali bo dobavitelj iz južne Evrope še sposoben zagotavljati surovine v enakih količinah. Ali bodo zaposleni lahko varno in produktivno delali v daljših vročinskih valovih. Ali bo ključna cesta po poplavi zaprta dva dni ali dva meseca.

In nazadnje: koliko bo vse to stalo.

Na Zelenem zajtrku CER Partnerstva za trajnostno gospodarstvo so se pogledi države, Evropske agencije za okolje (EEA) in Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) sestavili v precej bolj poslovno zgodbo, kot bi jo še pred nekaj leti pričakovali na dogodku o podnebnih spremembah.

Njena rdeča nit ni bila vreme. Bil je kapital.

Mag. Mateja Pitako, vodja Sektorja za podnebne politike, je v imenu Ministrstva za okolje in prostor postavila problem v okvir, ki ga finančni direktor razume bolje kot abstraktne podnebne scenarije. Slovenija je po ekstremnih dogodkih dolgo delovala predvsem po modelu: dogodek – škoda – sanacija – pomoč. Ta sistem se mora po oceni države dopolniti z drugo logiko: tveganje – podatki – preventiva – investicija – manjša škoda – večja odpornost. Razlika med obema ni akademska. Pri prvi država in gospodarstvo račun plačata po katastrofi. Pri drugi ga deloma plačata prej, z investicijo, katere donos je škoda, ki se ni zgodila. »Država ne more biti podnebno odporna, če njeno gospodarstvo ni odporno,« je bilo eno ključnih sporočil ministrstva.

Država pri tem ne namerava – in tudi ne more – prevzeti vseh tveganj. Njena naloga je vzpostaviti podatke, projekcije, podnebne storitve, prostorsko načrtovanje, odporno javno infrastrukturo ter regulativne in finančne pogoje, zaradi katerih bodo lahko tveganja zmanjševali tudi zasebni vlagatelji. Slovenija zato pripravlja nacionalno strategijo prilagajanja in izvaja sedemletni projekt LIFE4ADAPT, vreden približno 26,5 milijona evrov. Predvidenih je 14 pilotnih projektov, razvoj novih podnebnih analiz in storitev, delo z občinami in regijami ter iskanje učinkovitejšega sistema financiranja prilagajanja.

Toda v eni točki je državno sporočilo presenetljivo podobno tistemu, ki ga danes daje finančni sektor pri energetskem prehodu: javni denar ne bo dovolj. Če bo morala Evropa v prihodnjih desetletjih prilagoditi stavbe, ceste, železnice, vodne sisteme, energetsko infrastrukturo, kmetijstvo in mesta, bo del računa moral prevzeti zasebni kapital.  In zasebni kapital praviloma najprej vpraša po tveganju.

Blaž Kurnik, vodja enote za podnebna tveganja in odpornost pri Evropski agenciji za okolje, je pokazal, kako velik je ta račun že danes. Evropa je najhitreje segrevajoča se celina na svetu. Segreva se približno dvakrat hitreje od globalnega povprečja. Višje temperature se ne prevedejo le v več vročinskih valov, ampak v kompleksnejše tveganje za energetiko, hrano, infrastrukturo, zdravje in finančno stabilnost. Kurnik je po predstavitvi dodatno pojasnil podatek, ki je eden najbolj zgovornih v celotni zgodbi. »V predstavitvi sem pokazal podatke za EU, po katerih so ekstremni vremenski dogodki v obdobju od leta 1980 povzročili približno 440.000 smrtnih žrtev, gospodarske izgube pa se merijo v več sto milijardah evrov.«

Skoraj bilijon evrov. Številka je pomembna tudi zato, ker podnebni račun ni enkraten šok. Postaja ponavljajoč strošek. Po podatkih, ki jih je predstavil Kurnik, so bile gospodarske izgube v zadnjih letih praviloma vredne več deset milijard evrov na leto: okoli 65 milijard leta 2021, 57 milijard leta 2022, 45 milijard leta 2023 in približno 40 milijard leta 2024.

To pomeni, da ekstremni dogodek ni več nekaj, kar lahko finančni direktor obravnava kot skoraj neverjeten »black swan« zunaj običajnega poslovnega načrtovanja. Postaja ponavljajoči se poslovni strošek. Kurnik je povedal še nekaj, kar je za Slovenijo neprijetnejše od evropskega povprečja.

Ko kumulativne izgube preračunamo na prebivalca, Slovenija izstopa v evropskem vrhu – v podatkih, ki jih je predstavil, pri približno 9.000 evrih na prebivalca. Velik del tega rezultata je povezan z uničujočimi poplavami leta 2023. To ne pomeni, da je Slovenija po vsakem podnebnem kazalniku najbolj ogrožena država Evrope. Pomeni pa, da se lahko relativno majhno gospodarstvo ob velikem dogodku znajde pred nesorazmerno velikim računom. In škode ne nosijo samo podjetja, ki jim voda zalije proizvodnjo.

To je eden od pomembnejših premikov v razumevanju fizičnega podnebnega tveganja. Če poplava odnese most, podjetje 30 kilometrov stran morda nima niti centimetra vode na svojem dvorišču. Kljub temu tovornjak ne pride do njega. Če suša zniža vodostaj pomembne transportne reke, fizična škoda na tovarni ni nastala. Toda prevoz surovin postane dražji in počasnejši.

Če vročina zmanjša proizvodnjo pri ključnem dobavitelju, se podnebni šok lahko prenese čez več držav, preden pride do podjetja, ki ga bo na koncu zabeležilo kot nižje prihodke. »Podnebje se spreminja hitreje, kot mu uspemo slediti z zakonodajnim okvirom in tudi z implementacijo,« je opozoril Kurnik. To je za gospodarstvo neprijetna ugotovitev. Regulacija je po definiciji odzivna. Investicije pa so dolgoročne. Tovarna, zgrajena leta 2026, lahko obratuje leta 2056. Električno omrežje, cesta, železnica ali vodni sistem lahko ostanejo v uporabi še bistveno dlje. Kapital, vložen danes, bo torej izpostavljen podnebju prihodnosti.

Tu evropska slika postane izrazito slovenska. Mojca Dolinar, direktorica Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo pri ARSO, je pokazala, kako hitro se spreminjajo osnovni parametri, na katerih temeljijo naše današnje investicije. V Sloveniji se je temperatura v zadnjih desetletjih povečala za približno 2,5 stopinje Celzija. ARSO opozarja, da se Slovenija segreva hitreje od svetovnega povprečja ter da se povečujeta število vročih dni in tropskih noči, poletne suše in poplavna tveganja. »To je zelo veliko,« je spremembo komentirala Dolinarjeva. In temperatura bo rasla naprej. Posledice ne bodo linearne. Višja temperatura spreminja celoten vodni krog. Pozimi lahko Slovenija dobi več padavin, vendar jih bo manj v obliki snega, kar povečuje nevarnost zimskih poplav. Poleti bodo nalivi intenzivnejši – več vode bo lahko padlo v krajšem času –, kar pomeni večje tveganje hudourniških poplav. Hkrati višje temperature povečujejo izhlapevanje in s tem nevarnost suše. To na prvi pogled zveni protislovno: več poplav in več suš hkrati. V resnici gre za isto spremembo – intenzivnejši vodni cikel. Voda je lahko na napačnem mestu, ob napačnem času in v napačni količini. Za podjetje je to precej manj filozofsko vprašanje. Voda je proizvodni dejavnik.

Še bolj nazoren je primer slovenske obale. Po projekcijah, ki jih je predstavila Dolinarjeva, se bo zaradi dviga morske gladine tveganje za obalne poplave do sredine stoletja povečalo za približno en velikostni razred. Dogodek, ki ga danes razumemo kot desetletno poplavo, bi se lahko pojavljal vsako leto. Današnja stoletna poplava bi lahko postala približno desetletni dogodek. To je trenutek, ko izraz »podnebna projekcija« preneha biti klimatološki termin in postane finančni podatek.

Če hotel, skladišče, stanovanjski kompleks ali infrastrukturo načrtujete za 40 let, zgodovinska statistika ne pove več dovolj. Dolinarjeva je zato opozorila, da pri načrtovanju ni enega pravilnega scenarija za vse. Za objekt s kratko življenjsko dobo je lahko dovolj pogled v bližnjo prihodnost. Za kritično infrastrukturo, ki bo stala več desetletij in pri kateri je toleranca do napake zelo majhna, je treba gledati proti koncu stoletja in tudi proti manj ugodnim scenarijem. To je nova dimenzija investicijskega načrtovanja: podnebni scenarij mora ustrezati življenjski dobi kapitala.

Dolinarjeva je princip ponazorila s hipotetičnim, skoraj banalnim poslovnim primerom. Predstavljajmo si prevoz hrane. Hladilni sistem dobro deluje do temperature 36 stopinj. Danes je verjetnost, da bo ta prag presežen, na določeni lokaciji morda dva odstotka. Za tako majhno tveganje podjetje ne bo kupilo bistveno dražje opreme. Toda če podnebna projekcija pokaže, da se lahko sredi stoletja verjetnost dvigne na 50 odstotkov, se poslovni izračun spremeni.

Ne spremeni ga ideologija. Spremeni ga verjetnost. To je natančno jezik, ki ga finančni trgi poznajo: kolikšna je verjetnost izgube in kako velika bo, če se dogodek zgodi? Podjetje lahko nato primerja ceno ukrepa s ceno neprilagajanja.

Naslednja meja je zavarovanje. Kurnik je opozoril na veliko evropsko zavarovalno vrzel. Pomemben del gospodarskih izgub zaradi vremenskih in podnebnih dogodkov ni zavarovan.

Ko škode ne krije zavarovalnica, račun ne izgine. Plača ga lastnik. Podjetje. Gospodinjstvo. Ali država. Podnebno tveganje se tako lahko zelo hitro spremeni v javnofinančno tveganje. To je tudi razlog, da se razprava o prilagajanju vse bolj premika k vprašanju kapitala. Če se določena lokacija pogosteje poplavlja, če je objekt izpostavljen vročini ali če njegova proizvodnja temelji na vodi, katere razpoložljivost ni več samoumevna, bo to prej ali slej vplivalo na njegovo ekonomsko vrednost. In s tem na pogoje, pod katerimi ga je nekdo pripravljen financirati ali zavarovati.

To je morda najpomembnejša sprememba celotne razprave. Prilagajanje se pogosto predstavlja kot strošek. Višji nasip stane. Boljši hladilni sistem stane. Premik kritične opreme iz poplavno izpostavljene kleti stane. Novi vodni sistemi stanejo. Senčenje proizvodnih objektov in prilagajanje delovnih mest vročini stane. Toda finančni izračun je nepopoln, dokler na drugo stran enačbe ne postavimo cene neprilagajanja. Koliko stane dan ustavljene proizvodnje? Koliko stane mesec prekinjene dobavne poti? Koliko izgubi podjetje, če tri ključne surovine podražijo zaradi suše? Koliko stane infrastruktura, ki jo moramo po desetih letih ponovno zgraditi, ker smo jo projektirali na podatkih preteklosti? Po velikih poplavah v zahodni Evropi leta 2021 so tudi nekatere najbogatejše evropske države potrebovale leto ali dve za obnovo posameznih delov infrastrukture. V takem okolju odpornost ni več moralna kategorija. Je produktivnost. Je neprekinjeno poslovanje. In vse bolj je tudi kakovost investicije.

Slovenija nima problema s pomanjkanjem podatkov

Paradoks je, da Slovenija pri tem ne začenja iz nič. Kurnik je poudaril, da imamo v primerjavi s številnimi državami veliko meteoroloških, klimatoloških in gospodarskih podatkov. Dolinarjeva je pokazala, da ima ARSO projekcije za različna prihodnja obdobja in scenarije, v okviru LIFE4ADAPT pa jih bodo posodobili ter razvili dodatne kazalnike za posamezne sektorje. Problem torej ni več samo: ali podatke imamo? Bolj relevantno vprašanje je: ali so podatki prišli do človeka, ki podpisuje investicijo? Ali jih uporablja arhitekt?  Projektant? Banka? Zavarovalnica? Uprava podjetja? Občina, ki izdaja prostorske dokumente? »Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se politike pripravljajo brez podatkov,« je dejal Kurnik. Toda isto bi lahko rekli za investicije. Podnebni podatek, ki ostane na portalu, nima ekonomske vrednosti. Vrednost dobi šele, ko spremeni odločitev.

To je na koncu tudi največji izziv za Slovenijo. Ne gre za vprašanje, ali bomo preprečili vsako poplavo, vročinski val ali sušo. Ne bomo jih. Prav tako ne gre za to, ali bo država lahko nadomestila vsako prihodnjo škodo. Ne bo je mogla. Gre za nekaj bolj prozaičnega: ali bodo podjetja in država začeli pri dolgoročnih investicijah uporabljati podnebje prihodnosti kot eno od vhodnih spremenljivk – podobno kot ceno energije, obrestno mero, stroške dela ali logistiko. Kajti investicija, ki bo stala do leta 2060, v resnici ni investicija v današnje podnebje. Je stava na leto 2060. In ko evropski račun za vremenske in podnebne ekstreme že dosega 929 milijard evrov oziroma skoraj bilijon, je vprašanje, koliko stane prilagajanje, morda napačno zastavljeno.

Bolj poslovno vprašanje je drugo: koliko kapitala smo še pripravljeni vložiti v svet, ki ga projektiramo po podatkih iz preteklosti?