Avtor: Miha Škrokov



Pobuda za trajnostne proizvode (SPI) sodi v novo zakonodajo EU. Morala bi biti objavljena kot del Akcijskega načrta za krožno gospodarstvo konec decembra 2021, a je prestavljena. Trenutni datum objave na spletni strani Evropske komisije je prvo četrtletje 2022.  

Razlogi za zamudo naj bi bili po podatkih portala EUROACTIV v primanjkljaju osebja in resursov. Po ocenah organizacij ECOS in European Environmental Bureau pa naj bi zamuda povzročila kar za dodatnih 10 milijonov ton ekvivalenta CO2 škode vsako leto do leta 2030.

Kaj je pobuda za trajnostne proizvode?
Glavni namen pobude je zmanjšanje odpadnih snovi in priprava na nov evropski trg, kjer naj bi bili proizvodi prilagojeni podnebno nevtralni krožni ekonomiji.

Pobuda bo konkretno spremenila lansiranje proizvodov na evropskem trgu. Pričakuje se, da bo vplivala na vse vidike oblikovanja, proizvodnje in prodaje proizvodov. Prav tako naj bi utrnila pot EU trgu na katerem bodo trajnostni proizvodi postali standard.  

Pobuda bo vključevala revizijo »Ecodesign direktive« in predlagala dodatne zakonodajne ukrepe za povečanje trajnosti proizvodov na EU trgu

Evropska komisija podaja naslednje informacije glede pobude: »Proizvodi, ki so trajnejši, se lahko ponovno uporabljajo, popravijo, reciklirajo in so energetsko učinkoviti, bodo koristili potrošnikom, okolju in podnebju. S to pobudo bo prav tako obravnavana prisotnost škodljivih kemikalij v proizvodih, kot so:

•     elektronika in oprema IKT,
•     tekstilni izdelki,
•     pohištvo,
•     jeklo, cement in kemikalije.«

The University of Cambridge Institute for Sustainability Leadership (CISL) je nedavno objavil poročilo, ki poglobljeno obravnava omenjeno pobudo in poudarja šest priporočil za odločevalce, ki jih navajamo v nadaljevanju.

•     Izvajanje ukrepov, ki podpirajo proizvajalce v EU na njihovi poti dekarbonizacije in vpeljave krožnih principov, predvsem z vzpostavitvijo zgornjih meja utelešenih emisij v celotnem življenjskem ciklu proizvodov.
•     Okrepiti zahteve glede poročanja utelešenih emisij CO2 in zahteve za »potne liste« za materiale. Sprejme naj se tudi standardizirane oznake CO2 za najbolj intenzivne CO2 vložke v ključnih vrednostnih verigah. Pri čemer je potrebno paziti, da so oznake praktične za podjetja.
•     Določitev minimalnih zahtev za vsebnost recikliranih materialov. Minimalni standardi naj se določijo tudi za ponovno uporabo oziroma za zmanjšane količine vhodnih surovin za ključne materialno intenzivne sektorje kot so stavbe, avtomobilski sektor in embalaža.
•     Določitev zahtev za zagotovitev, da so vsa javna naročila nizkoogljična in krožna v prihodnjih revizijah sektorske zakonodaje EU. In sicer za sektorje kot so stavbe, avtomobilski sektor in javna infrastruktura.
•     Reforma pravil za urejanje postopkov določanja standardov EU za gradbene proizvode (zlasti cement in beton), ki naj so postavljena v skladu s prihajajočo uredbo o gradbenih proizvodih in pod standardi Eurocodes.
•     Vzpostavitev ambicioznega obsega za SPI, ki naj vsebuje kar se da veliko število sektorjev s proizvodi z visokim ogljičnim in materialnim odtisom.