Slovenska mala in srednje velika podjetja imajo do leta 2030 za približno 1,5 do 2,2 milijarde evrov potenciala naložb v učinkovito rabo energije. Financiranje je vse ugodnejše, toda številni projekti še vedno obstanejo med energetskim pregledom in dejansko investicijo. Zeleni zajtrk CER je pokazal, da problem ni več samo cena denarja, temveč predvsem sposobnost podjetja, da tehnični, finančni in izvedbeni del poveže v projekt, ki ne ogrozi njegove likvidnosti.
Slovenskim podjetjem so danes na voljo brezobrestni krediti, subvencionirane obrestne mere, dolgoročna posojila in novi javni razpisi. Na papirju bi moral biti trenutek za investicije v učinkovito rabo energije skoraj idealen.
Toda ugoden kredit še ni projekt.
To je bila ena ključnih ugotovitev Zelenega zajtrka Financiranje učinkovite rabe energije v podjetjih, ki ga je CER Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo pripravilo v okviru projekta REFINEE. Podjetje mora pred investicijo vedeti, kje energijo izgublja, kateri ukrep bo prinesel največji učinek, ali je ponudnik zanesljiv, kakšni bodo dejanski prihranki in ali bo mogoče obroke financiranja pokrivati iz teh prihrankov. Prav na tej poti številna mala in srednje velika podjetja obstanejo.
Potencial obstaja, izvedba zaostaja
Na dogodku je bil predstavljen potencial naložb slovenskih MSP v energetsko učinkovitost v obdobju 2021–2030 v višini približno 1,5 do 2,2 milijarde evrov.
Takšne investicije podjetjem ne prinašajo le nižjih računov za energijo in manjšega ogljičnega odtisa. Zmanjšujejo tudi izpostavljenost nihanjem cen energentov, izboljšujejo proizvodne procese ter povečujejo energetsko neodvisnost in zanesljivost poslovanja.
Toda ovire se pogosto pojavijo še pred vprašanjem financiranja. Podjetja nimajo dovolj natančnih meritev porabe, nimajo lastnega energetskega strokovnjaka, težko primerjajo ponudbe, administrativni postopki so zahtevni, odgovornost za končni rezultat pa je pogosto razpršena med več izvajalcev. Če mora podjetje samo povezovati tehnični pregled, investicijski načrt, razpis, banko in izvajalce, lahko tudi ekonomsko smiseln projekt ostane neizveden.
Tudi ničodstotna obrestna mera ni dovolj
Eko sklad je septembra objavil instrument za postopno celovito energetsko prenovo poslovnih stavb s skupno 21,875 milijona evrov sredstev.
Kredit lahko znaša od 100.000 do pet milijonov evrov, obrestna mera je fiksno nič odstotkov, ročnost sega do 15 let, ob določenih pogojih pa je po izvedbi mogoč tudi delni odpis glavnice.
Kljub zelo ugodnim pogojem je bilo na dogodku opozorjeno, da zahtevna dokumentacija in priprava projekta še vedno predstavljata oviro. Tudi gospodarsko ministrstvo pripravlja nov razpis Zelene naložbe v vrednosti 10 milijonov evrov, namenjen izboljšanju energetske učinkovitosti v industrijskih dejavnostih. Slovenija torej finančne instrumente ima oziroma jih razvija. Ključno vprašanje postaja, kako jih pretvoriti v več izvedenih projektov.
Italija in Istra problem rešujeta drugače
Projekt REFINEE povezuje partnerje iz Slovenije, Italije in Hrvaške ter omogoča primerjavo različnih pristopov.
V Furlaniji - Julijski krajini razvijajo približno 50-milijonski portfelj mini obveznic za MSP. Posamezna podjetja izdajo manjše obveznice, te pa se združijo v večji portfelj, zanimivejši za institucionalne vlagatelje. Javni sektor z delnim kritjem prvih izgub dodatno zmanjšuje tveganje zasebnega kapitala.
Logika je preprosta: posamična investicija MSP je lahko premajhna za velikega vlagatelja, več združenih projektov pa že doseže finančno zanimiv obseg.
Istrska regija je ubrala drugo pot. Njena kreditna shema združuje bančno posojilo, subvencionirano obrestno mero in tehnično pomoč regionalne energetske agencije.
Podjetje tako ne dobi samo cenejšega denarja, temveč pomoč pri pripravi investicijskega načrta, oceni pričakovanih prihrankov in spremljanju rezultatov. Prav ta model je bil na dogodku večkrat izpostavljen kot možen zgled tudi za Slovenijo.
Podjetja potrebujejo eno vstopno točko
Najpogosteje omenjena rešitev je bila vzpostavitev one-stop-shopa za energetsko učinkovitost podjetij. Namesto da podjetje samo išče energetskega svetovalca, izvajalce, banko in ustrezen razpis, bi imelo eno kontaktno točko, ki bi ga spremljala od prve meritve porabe do izvedbe in preverjanja rezultatov.
Druga pomembna potreba je večje zaupanje v ponudnike. Podjetja želijo vedeti, kdo lahko pripravi kakovostno celovito rešitev, kdo bo zagotavljal servis čez pet ali deset let in kdo bo prevzel odgovornost, če obljubljeni tehnični prihranki ne bodo doseženi. Med predlogi je zato tudi vzpostavitev sistema preverjenih ponudnikov ter več povezovanja med izvajalci različnih rešitev.
Investicija se mora odplačevati iz prihrankov
Za podjetje ni odločilna samo višina obrestne mere. Pomembno je, koliko bo znašal letni obrok in koliko energije oziroma denarja bo investicija dejansko prihranila. Če stroški financiranja bistveno presegajo prihranke, lahko tudi dobra investicija obremeni tekoče poslovanje.
Zato bi morale biti ročnosti posojil bolj povezane z vračilno dobo naložbe, prihranki pa merljivi in preverljivi. To ne pomeni, da lahko izvajalec jamči za prihodnjo ceno elektrike ali spremembe regulative. Lahko pa se precej natančneje dogovori, kakšen tehnični učinek mora rešitev doseči in kako se bo ta rezultat meril.
Morda ne potrebujemo še enega razpisa
Razprava je pokazala, da je tradicionalno vprašanje – kje dobiti denar? – morda preozko.
Slovenija ima finančne instrumente. Ima podjetja z velikim potencialom za prihranke. Ima ponudnike tehnologij in energetsko znanje.
Manjka predvsem učinkovita povezava med njimi. Zato je ključno vprašanje vse manj, ali Slovenija potrebuje še en nov finančni produkt, in vse bolj, ali zna zgraditi sistem, ki bo podjetje pripeljal od podatka o porabi do delujoče investicije.
Če bo to uspelo, energetska učinkovitost ne bo več predvsem »zelena« naložba. Postala bo povsem poslovna odločitev: nižji stroški, manjša izpostavljenost cenam energije, večja produktivnost in bolj predvidljiv denarni tok.
CER je po dogodku napovedal pripravo skupnih predlogov za odločevalce, nadaljnje delo s podjetji in finančnimi institucijami ter konferenco februarja. Podjetja bodo povabljena, da prispevajo konkretne projekte in podatke o ovirah, ki danes še preprečujejo, da bi investicijski potencial postal dejanska investicija.