Evropska unija je od leta 1990 zmanjšala neto emisije toplogrednih plinov za 39 odstotkov, medtem ko je njeno gospodarstvo zraslo za 74 odstotkov. Toda najnovejši podatki razkrivajo pomemben izziv: zmanjševanje emisij se upočasnjuje, prav v času, ko bi se moralo pospeševati. Za evropska podjetja postaja odločilno vprašanje, ali bo prehod na čisto energijo dovolj hiter in ekonomsko učinkovit, da bo hkrati krepil njihovo konkurenčnost.

Evropska komisija je 9. novembra objavila poročilo o napredku podnebnih ukrepov v EU za leto 2026 in poročilo o delovanju evropskega trga emisijskih kuponov. Podatki potrjujejo dolgoročen trend zmanjševanja emisij in povečevanja naložb v čiste tehnologije. Hkrati pa kažejo, da evropski prehod še ni dovolj hiter za doseganje ciljev do leta 2030.

Neto emisije toplogrednih plinov so se leta 2025 po začasnih podatkih zmanjšale za 1,6 odstotka glede na leto prej. To je precej manj kot v letih 2024, ko so se zmanjšale za 2,5 odstotka, in 2023, ko je bilo zmanjšanje 8,5-odstotno.

Ključno vprašanje ni več samo, ali evropsko gospodarstvo zmanjšuje emisije, temveč ali to počne dovolj hitro, ob konkurenčnih stroških in z zadostnimi naložbami v tehnologije prihodnosti.

Gospodarska rast in emisije se vse bolj razhajajo

Evropski podatki potrjujejo, da gospodarska rast ni nujno povezana z rastjo emisij. V obdobju od leta 1990 do 2025 se je obseg evropskega gospodarstva povečal za 74 odstotkov, neto emisije toplogrednih plinov pa so se zmanjšale za 39 odstotkov.

To je pomemben rezultat več desetletij tehnoloških sprememb, preoblikovanja energetike, izboljševanja energetske učinkovitosti in sprememb v gospodarski strukturi.

Toda dolgoročni uspeh ne zagotavlja, da bo Evropa dosegla prihodnje cilje.

EU se je zavezala k najmanj 55-odstotnemu zmanjšanju neto emisij do leta 2030 in 90-odstotnemu zmanjšanju do leta 2040 v primerjavi z letom 1990. Za doseganje cilja do leta 2030 bi morala po ocenah Komisije v obdobju 2026–2030 emisije zmanjševati povprečno za približno 153 milijonov ton ekvivalenta CO₂ letno.

Zato bo pomembno, kako hitro bodo države članice izvajale že sprejete politike, kako učinkovito bodo uporabljena javna sredstva ter koliko zasebnega kapitala bo mogoče usmeriti v razogljičenje industrije, energetike, stavb in prometa.

Industrija napreduje, promet in stavbe ostajajo zahtevnejši

Razlike med gospodarskimi sektorji so izrazite.

Emisije dejavnosti, vključenih v evropski sistem trgovanja z emisijami (EU ETS), so se leta 2025 zmanjšale za približno dva odstotka. V industrijskih napravah je bilo zmanjšanje 3,3-odstotno, pri čemer so pomembno prispevale panoge jekla, cementa in kemijske industrije.

V pomorskem prometu so emisije, vključene v ETS, upadle za približno štiri odstotke, v letalstvu pa so se povečale za 0,2 odstotka.

Povsem drugačna je slika v sektorjih, ki jih pokriva uredba o porazdelitvi prizadevanj. Emisije prometa, stavb, kmetijstva, manjših industrijskih naprav in odpadkov so na ravni EU ostale skoraj nespremenjene.

Posebej problematičen ostaja promet. Leta 2024 je ustvaril približno 35 odstotkov vseh evropskih emisij, če upoštevamo tudi mednarodno letalstvo in pomorski promet. Cestni promet ostaja odvisen od fosilnih goriv, rast prometnih potreb pa deloma izničuje izboljšave učinkovitosti vozil.

To je pomembno tudi za podjetja, saj razogljičenje prometa ni odvisno samo od nakupa novih vozil. Potrebni so polnilna infrastruktura, ustrezna elektroenergetska omrežja, konkurenčne cene električne energije, učinkovitejša logistika in novi poslovni modeli mobilnosti.

Čiste tehnologije rastejo. Ali evropska industrija zajema dovolj ustvarjene vrednosti?

Eden pomembnejših zaključkov poročila je pospešeno uvajanje čistih tehnologij.

Skupne zmogljivosti sončnih in vetrnih elektrarn so v EU leta 2025 dosegle 611 gigavatov, kar je predstavljalo približno 49 odstotkov vseh nameščenih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije.

Registriranih je bilo približno 1,9 milijona novih baterijskih električnih avtomobilov. Povečale so se tudi nove zmogljivosti toplotnih črpalk, z ocenjenih 26 gigavatov leta 2024 na 41 gigavatov leta 2025.

Povečuje se tudi zasebno financiranje zelenega prehoda. Po podatkih Komisije so podjetja leta 2024 v EU vložila približno 273 milijard evrov v okoljsko trajnostne dejavnosti, leta 2025 pa je obseg izdanih zelenih obveznic dosegel 287 milijard evrov.

Vendar rast povpraševanja po čistih tehnologijah še ne pomeni samodejno tudi rasti evropske industrije.

Evropska komisija ugotavlja, da domači proizvajalci še niso v celoti izkoristili gospodarskih priložnosti, ki nastajajo s širitvijo teh trgov. Evropska podjetja se soočajo z mednarodno konkurenco, visokimi stroški energije, omejitvami infrastrukture in zahtevnimi investicijskimi pogoji.

Naslednja faza zelenega prehoda zato ne bo odvisna samo od uporabe čistih tehnologij, temveč tudi od tega, kolikšen del njihovega razvoja, proizvodnje in dodane vrednosti bo ostal v Evropi.

Trg emisijskih kuponov postaja pomemben vir investicijskega kapitala

Evropski sistem trgovanja z emisijami (EU ETS) ostaja osrednji instrument evropske podnebne politike.

Leta 2025 je ustvaril 43,2 milijarde evrov prihodkov, kar je 11 odstotkov več kot leto prej.

Od tega je 23,9 milijarde evrov pripadlo državam članicam, preostala sredstva pa so bila usmerjena v evropske finančne mehanizme, med drugim sklada za inovacije in modernizacijo ter druge programe zelenega prehoda.

Po podatkih Komisije so države članice pomemben del prihodkov namenjale razvoju obnovljivih virov energije, elektroenergetskih omrežij, hranilnikov, energetski učinkovitosti in čistejši mobilnosti.

Trg ogljika tako ni zgolj instrument, ki podjetjem zvišuje stroške emisij. Hkrati ustvarja javne finančne vire za tehnološke in infrastrukturne naložbe.

Vendar je za konkurenčnost industrije odločilno, kako učinkovito in hitro se ta sredstva vračajo v gospodarstvo. Podjetja za investicije v razogljičenje potrebujejo dostop do kapitala, razpoložljivo infrastrukturo, stabilne pogoje in ustrezne finančne instrumente.

Podnebna odpornost postaja ekonomsko vprašanje

Poročilo opozarja tudi na drugo stran podnebne politike: gospodarske posledice podnebnih sprememb.

Od leta 1980 so ekstremni vremenski in podnebni dogodki v EU po ocenah povzročili približno 822 milijard evrov gospodarske škode.

Evropa naj bi za prilagajanje podnebnim spremembam do leta 2050 potrebovala približno 69 milijard evrov naložb letno. Po ocenah, predstavljenih v poročilu, bi lahko učinkoviti prilagoditveni ukrepi zmanjšali predvidene izgube BDP zaradi podnebnih sprememb leta 2050 za približno 40 odstotkov.

Posledice so že danes poslovne: vročinski valovi zmanjšujejo produktivnost, suše omejujejo razpoložljivost vode in vplivajo na energetsko proizvodnjo, poplave poškodujejo infrastrukturo, ekstremni vremenski dogodki pa povzročajo prekinitve proizvodnje in motnje v dobavnih verigah.

Podnebna odpornost zato vse bolj postaja del finančnega načrtovanja, obvladovanja tveganj, investicijskih odločitev in zavarovalnih strategij podjetij.

Oktobra 2026 je Komisija predstavila tudi nov evropski okvir za podnebno odpornost, katerega cilj je izboljšati sistematično prepoznavanje, ocenjevanje in upravljanje podnebnih tveganj.

Slovenija z največjim zmanjšanjem emisij, vendar ostajajo strukturni izzivi

Slovenija je po začasnih podatkih Komisije leta 2025 zabeležila 13,7-odstotno zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov glede na leto 2024, kar je največ med državami članicami EU. Sledili sta Švedska z 11,3-odstotnim in Bolgarija s 7,4-odstotnim zmanjšanjem.

Podatek je pomemben, vendar ga je treba razlagati previdno. Gre za začasno letno oceno, na katero lahko vplivajo spremembe v proizvodnji električne energije, gospodarski aktivnosti in drugih dejavnikih. Sam po sebi zato še ne dokazuje dolgoročne strukturne spremembe slovenskega gospodarstva.

Za Slovenijo ostajajo pomembni predvsem razogljičenje prometa, energetska prenova stavb, elektrifikacija industrije, razvoj omrežij in učinkovito upravljanje podnebnih tveganj.

Vprašanje je tudi, kako bodo slovenska podjetja izkoristila rast evropskega trga čistih tehnologij in storitev, ob tem pa ohranila mednarodno konkurenčnost.

Posebej za izvozno usmerjeno gospodarstvo, kot je slovensko, bo pomembno, ali bodo naložbe v energetsko učinkovitost, nizkoogljične proizvode, krožnost in digitalizacijo ustvarjale tudi višjo dodano vrednost ter večjo odpornost na zunanje gospodarske šoke.

Naslednja faza prehoda bo investicijski preizkus

Evropski podnebni podatki za leto 2025 kažejo, da je gospodarstvo mogoče razvijati ob hkratnem zmanjševanju emisij. Vendar opozarjajo tudi, da sedanja hitrost sprememb ne zadostuje za doseganje vseh prihodnjih ciljev.

Za podjetja je ključna razlika med podnebnim ciljem in pogoji za njegovo izvedbo.

Podnebni cilji določajo smer razvoja, vendar o dejanskih naložbah odločajo cena in razpoložljivost energije, stroški financiranja, tehnološka zrelost, hitrost dovoljevanja, infrastruktura ter povpraševanje po novih proizvodih in storitvah.

To pomeni, da bo uspešnost evropskega prehoda vse bolj odvisna od sposobnosti povezovanja podnebne, energetske, industrijske in finančne politike.

Evropa je pokazala, da lahko zmanjšuje emisije in hkrati gospodarsko raste. Naslednji izziv je dokazati, da lahko zeleni prehod zagotovi tudi konkurenčnejšo industrijo, večjo energetsko neodvisnost in odpornejše gospodarstvo.

Povzeto po 
Evropska komisija – sporočilo za javnost, 9. november 2026