Evropska unija vstopa v novo fazo trajnostnega prehoda. Težišče evropskih politik se premika z oblikovanja dolgoročnih ciljev k njihovemu dejanskemu izvajanju, pri čemer se trajnost vse bolj prepleta z industrijsko, energetsko in trgovinsko politiko. Za gospodarstvo to pomeni, da trajnost ni več ločeno področje, temveč postaja ključni dejavnik konkurenčnosti, dostopa do trga in investicij.
V naslednjih letih se bo sočasno uveljavljal niz povezanih zakonodajnih in političnih pobud – od ETS in javnih naročil do Industrial Accelerator Act in zakonodaje o krožnem gospodarstvu – ki bodo imeli neposredne poslovne posledice. Leto 2026 bo pri tem prelomno, saj se bodo številna pravila začela uporabljati v praksi.
V nadaljevanju predstavljamo ključne trende in spremembe ter njihov pomen za podjetja v obdobju 2026–2027.
1. Sprememba političnega fokusa: od ambicij k izvedbi
Evropska politika trajnostnega prehoda vstopa v fazo izvajanja. Težišče se premika z dolgoročnih ciljev k operativni uveljavitvi pravil, pri čemer se trajnost vse bolj umešča v jedro industrijske, energetske in trgovinske politike. Za podjetja to pomeni, da trajnost ni več ločeno področje, temveč sestavni del poslovne logike, ki vpliva na dostop do trgov, kapitala, javnih naročil in stabilnih dobavnih verig.
2. Kompleksnejši, a bolj povezan regulativni okvir
V naslednjih dveh letih se bodo hkrati razvijali ključni dosjeji, kot so Clean Industrial Deal, Industrial Accelerator Act, posodobitve ETS, reforma javnih naročil in zakonodaja o krožnem gospodarstvu. Ti procesi niso več ločeni, temveč tvorijo povezan regulativni okvir. Podjetja se bodo zato redkeje soočala z eno samo novo zahtevo, pogosteje pa z verigo medsebojno povezanih pričakovanj, ki segajo od proizvodnje do trga. To zahteva celosten strateški pristop, saj osredotočanje zgolj na skladnost ali poročanje lahko pomeni spregled dejanskega vpliva na prodajo, investicije in položaj v verigi vrednosti.
3. ETS ostaja osrednji mehanizem – z neposrednimi poslovnimi posledicami
Sistem trgovanja z emisijami (ETS) ostaja temelj evropske podnebne politike, njegova vloga pa se širi. ETS vse bolj deluje kot referenčni podatkovni sistem za ogljične oznake izdelkov, javna naročila in primerjavo med evropskimi in uvoženimi proizvodi v okviru CBAM. Za podjetja z višjo ogljično intenzivnostjo to pomeni pritisk na stroške in marže, za tista, ki pravočasno vlagajo v razogljičenje, pa možnost diferenciacije izdelkov, lažjega dostopa do trgov ter večje verodostojnosti pri kupcih in financerjih.
4. Javna naročila postajajo strateški trg
Vloga javnih naročil se bistveno spreminja. Evropska komisija jih vse bolj uporablja kot orodje za ustvarjanje povpraševanja po nizkoogljičnih izdelkih, za krepitev stabilnosti evropske industrije ter za uveljavljanje necenovnih meril, kot so trajnost, odpornost in varnost dobav. Za gospodarstvo to pomeni večji trg za podjetja z dokazljivo trajnostno in robustno proizvodnjo, hkrati pa postopno izrinjanje zgolj cenovno konkurenčnih, a ogljično intenzivnih rešitev ter večje zahteve po podatkih, dokazilih in sledljivosti.
5. Industrial Accelerator Act (IAA): od pilotov k industrijskemu obsegu
Industrial Accelerator Act pomeni prehod iz pilotnih projektov v industrijsko fazo prehoda. Za podjetja to prinaša več priložnosti za večje proizvodne projekte, hitrejše postopke dovoljenj ter spodbujanje industrijskih grozdov in lokalnih ekosistemov. Poseben poudarek je na jeklu, energetsko intenzivnih panogah in čistih tehnologijah. Ključno sporočilo za gospodarstvo je, da EU ne želi več financirati zgolj inovacij, temveč pričakuje dejansko proizvodnjo in trg.
6. Krožno gospodarstvo kot vprašanje konkurenčnosti, ne več le okolja
Krožno gospodarstvo se vse bolj uveljavlja kot orodje za zmanjševanje odvisnosti od uvoženih surovin, zniževanje stroškov in tveganj v dobavnih verigah ter krepitev industrijske odpornosti. Za podjetja to pomeni večji interes za reciklirane materiale, sekundarne surovine in nove poslovne modele, hkrati pa tudi soočanje s tržnimi izzivi, kjer fosilni materiali pogosto ostajajo cenovno ugodnejši. Pričakovati je več regulativnih prilagoditev, spodbud in standardizacije.
7. Geopolitika kot nov poslovni dejavnik
Energetska varnost, trgovinski sporazumi in strateške odvisnosti postajajo stalni del poslovnega okolja. Naraščajoča odvisnost EU od ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina, trgovinske napetosti zaradi CBAM in politična negotovost pri večjih trgovinskih sporazumih povečujejo nestanovitnost cen in tveganja v dobavnih verigah. Za podjetja to pomeni večjo potrebo po diverzifikaciji ter večjo vrednost dolgoročnih in zanesljivih partnerstev.
8. Kaj to pomeni za gospodarstvo v letih 2026–2027
V obdobju 2026–2027 trajnost postaja pogoj dostopa do trga, ne več zgolj dodatna vrednost. Konkurenčnost bo vse bolj odvisna od ogljičnega profila, energetske učinkovitosti in odpornosti dobavnih verig. Podjetja, ki bodo razumela povezave med regulativo, trgom in financami ter se nanje pravočasno odzvala, bodo v boljšem položaju. Leto 2026 bo prelomno, saj se bodo pravila začela operativno uveljavljati, ne več zgolj napovedovati.