Evropska komisija je 17. julija predstavila Akcijski načrt za elektrifikacijo, ki skupaj s prenovo sistema trgovanja z emisijami (EU ETS) predstavlja enega najpomembnejših evropskih dokumentov na področju energetike in industrijske politike v zadnjih letih. Dokument ni usmerjen zgolj v zmanjševanje emisij, temveč predvsem v povečanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva, zmanjšanje stroškov energije, krepitev energetske varnosti in zmanjšanje odvisnosti od uvoženih fosilnih goriv.

Komisija prvič elektrifikacijo postavlja v središče evropske industrijske politike. Po njenem mnenju bo prav elektrifikacija odločala o tem, ali bo Evropa tudi v prihodnje konkurenčna v primerjavi z ZDA in Kitajsko.

Danes električna energija predstavlja približno 23 % končne porabe energije v EU, ta delež pa se v zadnjem desetletju skoraj ni povečal. Novi akcijski načrt predvideva okvirni cilj 46-odstotne elektrifikacije do leta 2040, kar bi skoraj podvojilo današnji delež. Komisija ocenjuje, da bi to zmanjšalo uvoz fosilnih goriv za približno 260 milijard evrov letno.

Zakaj elektrifikacija?

Komisija izhaja iz ugotovitve, da evropsko gospodarstvo danes ni dovolj konkurenčno predvsem zaradi visokih cen energije in velike odvisnosti od uvoženega zemeljskega plina ter nafte.

Elektrifikacija po mnenju Komisije pomeni:

• večjo konkurenčnost podjetij,
• večjo energetsko varnost,
• manjšo odvisnost od uvoza fosilnih goriv,
• več domače proizvodnje energije,
• večjo industrijsko suverenost Evrope,
• hitrejši razvoj evropske industrije čistih tehnologij.

Poseben poudarek dokument namenja dejstvu, da elektrifikacija spodbuja celotno evropsko industrijsko verigo – od proizvodnje opreme, baterij, kablov in transformatorjev do digitalnih rešitev, programske opreme, storitev in novih poslovnih modelov.

1. Cene električne energije morajo postati konkurenčne

Komisija priznava eno največjih težav evropskega gospodarstva: elektrika je v številnih državah še vedno bistveno dražja od zemeljskega plina.

Če želimo podjetja prepričati v elektrifikacijo proizvodnje, mora biti električna energija cenovno konkurenčna.

Zato akcijski načrt predvideva več ukrepov.

Prenova omrežnin

Predlagana zakonodaja spreminja način obračunavanja omrežnin.

Glavni cilji so:

• bolj fleksibilna uporaba omrežij,
• nižji sistemski stroški,
• več uporabe hranilnikov energije,
• hitrejša uvedba pametnih števcev,
• bolj predvidljivi računi za električno energijo.

Države članice bodo lahko dodatno znižale omrežnine za:

• energetsko intenzivna podjetja,
• energetske skupnosti,
• druge uporabnike, ki pomembno prispevajo k prožnosti sistema.

Shranjevanje energije postaja strateška infrastruktura

Komisija prvič obravnava baterijske hranilnike kot enakovreden del elektroenergetskega sistema.

Cilji so zelo ambiciozni:

• 200 GW hranilnikov do leta 2030,
• 500 GW do leta 2040.

Poleg baterij želi Komisija razvijati tudi:

• dolgoročno shranjevanje energije,
• odziv odjema (Demand Response),
• druge oblike fleksibilnosti.

Poseben poudarek namenja energetsko intenzivni industriji, podatkovnim centrom, otokom in regijam z omejenimi omrežnimi zmogljivostmi.

2. Elektrifikacija prometa

Promet predstavlja eno največjih področij prihodnje elektrifikacije.

Komisija napoveduje razvoj popolnoma novih poslovnih modelov.

Vehicle-to-Grid (V2G)

Električna vozila ne bodo več zgolj porabniki energije, ampak bodo postala del elektroenergetskega sistema.

Komisija zato uvaja:

• regulatorne peskovnike,
• living labs,
• standardizirane komunikacijske protokole,
• obvezne zahteve za V2G pri novih električnih vozilih od leta 2030.

To pomeni razvoj popolnoma novih trgov:

• fleksibilnosti,
• agregiranja,
• pametnega polnjenja,
• energetskih storitev.

Pametno polnjenje

Do sredine leta 2027 želi Komisija doseči, da bo pametno polnjenje postalo privzeta možnost pri pogodbah za električna vozila.

To pomeni:

• avtomatsko polnjenje ob nizkih cenah,
• prilagajanje potrebam omrežja,
• večjo uporabo obnovljivih virov energije.

Elektrifikacija težkega prometa

Poseben del dokumenta je namenjen električnim tovornjakom.

Komisija načrtuje:

• revizijo uredbe AFIR,
• evropsko mrežo polnilnic za težka vozila,
• skupne finančne instrumente za zmanjšanje investicijskih tveganj,
• razvoj koridorjev za električne tovornjake po omrežju TEN-T.

Cilj je, da bo do leta 2040 približno 40 % evropskega voznega parka težkih tovornjakov električnih.

3. Industrija postaja osrednji uporabnik elektrifikacije

Komisija prvič elektrifikacijo industrije obravnava kot posebno industrijsko politiko.

Predvideni ukrepi vključujejo:

• sektorske načrte elektrifikacije,
• združevanje industrijskega povpraševanja po električni energiji,
• podporo pogodbam PPA,
• elektrifikacijo procesne toplote,
• uporabo obnovljivih virov toplote,
• ponovno uporabo odpadne toplote,
• industrijske energetske grozde.

Posebej pomembna je napoved razvoja metodologije za ocenjevanje potenciala fleksibilnosti posameznih industrijskih procesov.

4. Toplotne črpalke postajajo ena ključnih tehnologij

Komisija ocenjuje, da bodo toplotne črpalke eden glavnih nosilcev elektrifikacije stavb.

Načrt vključuje:

• zmanjšanje začetnih investicijskih stroškov,
• nove finančne modele,
• nacionalna primerjalna orodja za ponudbe,
• platforme za financiranje,
• večjo uporabo javnih naročil,
• povezovanje toplotnih črpalk s sončnimi elektrarnami in geotermijo.

Cilj je povečati število letno nameščenih toplotnih črpalk s približno 2,4 milijona na skoraj 4 milijone do leta 2030.

5. Omrežja postajajo enako pomembna kot proizvodnja energije

Komisija priznava, da brez bistveno hitrejše gradnje elektroenergetskih omrežij elektrifikacija ne bo mogoča.

Zato napoveduje:

• nov paket za elektroenergetska omrežja,
• digitalizacijo omrežij,
• uporabo pametnih tehnologij,
• pospešitev izdaje dovoljenj,
• večje financiranje prek Evropske investicijske banke.

Samo EIB načrtuje več kot 75 milijard evrov financiranja omrežij v naslednjih treh letih, države članice pa so že preusmerile dodatnih 1,2 milijarde evrov kohezijskih sredstev v razvoj elektroenergetskih omrežij.

6. Daljinsko ogrevanje in izraba odpadne toplote

Posebno poglavje je namenjeno sistemom daljinskega ogrevanja in hlajenja.

Komisija želi:

• povečati uporabo odpadne toplote,
• razviti nove poslovne modele,
• pripraviti občinske načrte ogrevanja,
• financirati lokalne projekte.

Do leta 2050 naj bi 11 % potreb po toploti v EU pokrivala odpadna toplota, do leta 2030 pa naj bi sistemi daljinskega ogrevanja in hlajenja zagotavljali približno 15 % vse oskrbe s toploto in hlajenjem.

7. Financiranje prehoda

Elektrifikacija bo podprta z obsežnimi finančnimi instrumenti.

Najpomembnejši so:

• 100 milijard EUR Industrijske banke za dekarbonizacijo,
• 30 milijard EUR ETS Investment Booster,
• Inovacijski sklad,
• Evropska investicijska banka,
• prihodki iz sistema ETS.

Komisija želi, da postane ETS ne le mehanizem za določanje cene ogljika, temveč tudi ključni vir financiranja industrijske preobrazbe.

8. Kadri postajajo ključna razvojna ovira

Dokument prvič zelo jasno izpostavlja pomanjkanje usposobljenih kadrov kot eno največjih omejitev elektrifikacije.

Načrtuje:

• evropsko strategijo poklicnega izobraževanja,
• več električarjev, monterjev in energetskih strokovnjakov,
• sodelovanje podjetij in tehničnih šol,
• prenosljivost kvalifikacij po EU,
• certificiranje novih kompetenc za tehnologije elektrifikacije.

Kaj to pomeni za slovenska podjetja?

Akcijski načrt jasno kaže, da elektrifikacija ni več zgolj okoljska politika, temveč postaja osrednja razvojna usmeritev evropskega gospodarstva. V prihodnjih letih bodo konkurenčnost podjetij vse bolj določali sposobnost elektrifikacije procesov, učinkovita raba energije, prožnost odjema, digitalizacija in vključevanje v nove energetske poslovne modele.

Za Slovenijo to pomeni potrebo po posodobitvi nacionalnih politik, regulatornega okvira in podpornih shem, hkrati pa odpira pomembne priložnosti za podjetja na področjih pametnega polnjenja, hranilnikov energije, industrijske elektrifikacije, obnovljivih virov, energetskih skupnosti in rešitev za fleksibilnost. CER pri tem vidi pomembno vlogo pri povezovanju gospodarstva, države in energetskega sektorja ter pri prenosu evropskih usmeritev v konkretne razvojne projekte slovenskih podjetij.