Evropska komisija je 3. julija 2026 sprejela revidirane evropske standarde poročanja o trajnostnosti ESRS ter nov prostovoljni standard poročanja za podjetja, ki niso več vključena v obvezno poročanje po direktivi CSRD. Gre za pomemben korak v okviru pobude Omnibus I, s katero želi Evropska unija poenostaviti trajnostno poročanje, zmanjšati administrativne obremenitve podjetij in hkrati ohraniti uporabnost podatkov za vlagatelje, banke, kupce in druge deležnike.

Revidirani standardi še niso dokončno uveljavljeni. Delegirana akta bosta posredovana Evropskemu parlamentu in Svetu EU v pregled. Veljati bosta začela, če jima nobeden od zakonodajnih organov ne bo nasprotoval v obdobju dveh mesecev, ki se lahko podaljša še za dodatna dva meseca.

Kaj se spreminja?

Po navedbah Evropske komisije so revidirani ESRS krajši, jasnejši in bolj sorazmerni. Število obveznih podatkovnih točk se zmanjšuje za več kot 60 odstotkov, skupno število podatkovnih točk pa za več kot 70 odstotkov. Komisija ocenjuje, da naj bi spremembe podjetjem znižale stroške poročanja za več kot 30 odstotkov.

Poenostavitve se nanašajo predvsem na presojo dvojne pomembnosti, zahteve glede podatkov iz vrednostne verige, večjo uporabo ocen, jasnejšo strukturo razkritij ter večjo osredotočenost na informacije, ki so zares pomembne za uporabnike poročil. EFRAG je v tehničnem nasvetu Komisiji izpostavil, da je cilj prenove zmanjšati administrativno breme, ne pa opustiti temeljnega namena evropskega zelenega dogovora in kakovostnega trajnostnega poročanja.

Revidirani ESRS naj bi se uporabljali za poslovna leta, ki se začnejo 1. januarja 2027 ali pozneje, pri čemer bo možna tudi zgodnejša uporaba za poslovno leto 2026, ko bo delegirani akt začel veljati.

Manj podjetij v obveznem poročanju, a večji pomen prostovoljnega standarda

Omnibus I je bistveno zožil krog podjetij, ki bodo zavezana k obveznemu poročanju po CSRD. Po novih pravilih bo obveznost praviloma veljala za podjetja z več kot 1.000 zaposlenimi in več kot 450 milijoni evrov čistega letnega prometa.

Za podjetja, ki ne bodo več vključena v obvezno poročanje, je Komisija sprejela prostovoljni standard. Ta naj bi postal enoten in sorazmeren okvir za podjetja, ki želijo ali morajo odgovarjati na vprašanja bank, kupcev, večjih poslovnih partnerjev ali vlagateljev. Pomembna novost je t. i. omejitev zahtev v vrednostni verigi: podjetja, ki so zavezana CSRD, od manjših poslovnih partnerjev praviloma ne bodo smela zahtevati več informacij, kot jih vključuje prostovoljni standard.

To pomeni, da se trajnostno poročanje za številna podjetja formalno poenostavlja, vendar ne izginja. Podjetja bodo še vedno potrebovala urejene podatke o energiji, emisijah, ravnanju z viri, zaposlenih, upravljanju, tveganjih, ciljih in ukrepih. Razlika je v tem, da bodo zahteve bolj sorazmerne velikosti in vplivu podjetja.

Kaj to pomeni za podjetja?

Za podjetja, ki ostajajo zavezana CSRD, prenova ESRS pomeni priložnost za racionalizacijo sistema poročanja. Manj podatkovnih točk ne pomeni manj odgovornosti, temveč večji poudarek na kakovosti, pomembnosti in uporabnosti informacij. Podjetja bodo morala jasno pokazati, katera trajnostna vprašanja so zanje pomembna, kako jih upravljajo, kakšne cilje so si zastavila in kako napredujejo.

Za podjetja, ki niso več neposredno vključena v CSRD, pa je ključno sporočilo, da se trajnostni podatki vseeno selijo v poslovne odnose. Banke, zavarovalnice, večji kupci, javni naročniki in dobavne verige bodo še naprej potrebovali zanesljive informacije za oceno tveganj, financiranje, skladnost, konkurenčnost in dolgoročno sodelovanje.

Zato je smiselno, da podjetja tudi prostovoljno vzpostavijo osnovni sistem trajnostnega upravljanja in zbiranja podatkov. To ni zgolj priprava na morebitne zahteve poročanja, temveč orodje za boljše odločanje: kje nastajajo stroški energije in virov, kje so podnebna in regulativna tveganja, katere investicije imajo največji učinek in kje lahko trajnost postane poslovna prednost.

Od regulative k poslovni vrednosti

Poenostavitev standardov je dobrodošla, če podjetjem omogoči, da manj časa namenijo birokraciji in več časa dejanskemu upravljanju trajnostnega prehoda. Vendar pa ni smiselno razumeti sprememb kot umik trajnosti iz poslovanja. Nasprotno: podatki o trajnostnosti bodo še naprej pomembni za dostop do financiranja, za odnose s kupci, za zmanjševanje tveganj in za krepitev konkurenčnosti.

Za slovenska podjetja je zato ključno, da se ne odzivajo le na vprašalnike in poročevalske obveznosti, temveč sistematično gradijo notranje zmogljivosti: odgovornosti, procese, podatke, cilje, ukrepe in kompetence zaposlenih. Trajnostno poročanje je najbolj koristno takrat, ko ni samo končni dokument, ampak del upravljanja podjetja.

CER bo tudi v prihodnje podjetjem pomagal razumeti spremembe evropske regulative, vzpostavljati smiselne trajnostne podatkovne sisteme, razvijati kompetence in uporabljati trajnost kot orodje za odpornost, inovacije in dolgoročno poslovno vrednost.