Zasebni kapital in investicije v zelene projekte in dejavnosti so nujen predpogoj, da bi članice Evropske unije dosegle zavezo o nič neto izpustih do leta 2050.

V akcijskem načrtu za financiranje trajnostne rasti se je EU zavezala k vzpostavitvi jasnega in podrobnega klasifikacijskega sistema, tudi zato, da prepreči odtekanje denarja in financiranje projektov, ki se poslužujejo lažnega zelenega oglaševanja.

Uredba EU o taksonomiji je ključen dokument za doseganje transparentnosti in predstavlja orodje, ki za podjetja in vlagatelje uvaja jasna merila uspešnosti, na podlagi katerih je mogoče določiti, katere gospodarske dejavnosti bistveno prispevajo k doseganju ciljev zelenega prehoda. Ta merila tako ustvarjajo skupni jezik za podjetja in vlagatelje, s čimer jim omogočajo bolj verodostojno komuniciranje o zelenih dejavnostih.

Taksonomijo EU bodo podjetja, ki so po Direktivi o trajnostnem poročanju (CSRD) zavezana k trajnostnem poročanju, morala upoštevati pri pripravi svojih letnih poročil. Kriteriji iz taksonomije pa bodo upoštevani tudi pri zelenih razpisih za nepovratna sredstva in zelenih kreditih, ki jih ponujajo banke.
V taksonomijo je trenutno zajetih 13 sektorjev, in sicer: 

• gozdarstvo,
• dejavnosti varstva okolja in obnove,
• proizvodnja,
• energija,
• oskrba z vodo, kanalizacija, ravnanje z odpadki in sanacija,
• transport,
• gradbeništvo in nepremičnine,
• informacije in komunikacije,
• strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti,
• finančne in zavarovalniške dejavnosti,
• izobraževanje,
• zdravstvena in socialna dejavnost,
• umetnost, zabava in rekreacija.

Sektorje pa taksonomija nadalje razdeli na 70 dejavnosti za ublažitev podnebnih sprememb in 68 dejavnosti prilagajanja podnebnim spremembam. »Pri tem je treba opozoriti, da seznam ni dokončen. Manjkajo nekatere pomembne industrije, vključno s kmetijstvom,« opozarja Lela Melon iz Universitat Pompeu Fabra. 

Največji izziv je določiti dejavnosti, ki sploh sodijo pod taksonomijo 

»Taksonomija nam pomaga določiti, ali je posamezna dejavnost zelena ali ne. Pri tem mora posamezna aktivnost, da o njej podjetje sploh lahko poroča kot o zeleni dejavnosti, izpolnjevati tri ključne kriterije,« dodaja Lela Melon. Ti kriteriji določajo: 

• da mora dejavnost bistveno prispevati k vsaj enemu od šestih okoljskih ciljev (blažitev podnebnih sprememb, prilagajanje podnebnim spremembam, trajnostna raba in varstvo vodnih in morskih virov, krožno gospodarstvo, preprečevanje in nadzor onesnaževanja ter varstvo in obnova biotske raznovrstnosti),
• da dejavnost ne sme škoditi ostalim okoljskim ciljem,
• da mora upoštevati minimalne socialne zaščitne ukrepe. 

Podjetja si pri klasificiranju dejavnosti in kasnejšem izračunu deležev prihodkov, kapitalskih izdatkov in operativnih izdatkov, ki ga predstavlja posamezna zelena aktivnost, lahko pomagajo tudi z orodji, ki jih je objavila Evropska komisija, še izpostavlja Lela Melon. 

Kriteriji zelenih razpisov segajo tudi na druga področja 

Skladnost z EU taksonomijo je eden izmed dejavnikov, ki se upošteva pri pogojih zelenih razpisov. »Nujna je še LCA analiza, energetski pregledi in upoštevanje ISO standardov. Preverjajo pa se tudi pridobljeni okoljski certifikati, vpliv na okolje, spodbujanje krožnega gospodarstva ter dokazovanje prihrankov,« opozarja Martina Anderlič iz podjetja Tiko Pro. 

Program evropske kohezijske politike v obdobju 2021-2027 spodbuja investicije, ki pospešujejo rast produktivnosti, krožnega in brezogljičnega gospodarstva, vključujoče družbe ter pravičnega zelenega prehoda. Sloveniji je v okviru instrumenta sicer namenjenih 3,2 milijarde evrov, ki so razdeljeni po področjih, ki jih v tem obdobju zasleduje Slovenija (konkurenčnejša in pametnejša; bolj zelena in nizko ogljična, bolj povezana, bližje državljanom in pravičen prehod). 

Gonilna sila pri zelenem prehodu so banke in druge finančne institucije 

»Zaveze EU in bank so neposredno povezane, saj EU na banke oziroma na kapital gleda kot na enega najmočnejših dejavnikov, ki lahko pripomore k želeni spremembi in zastavljenemu cilju,« je prepričana Erika Bračič iz SKB. 

Slovenske banke so sicer že začele s prilaganjem na nove zahteve in usmeritve pri trajnostnih investicijah in naložbah. Veliko izmed njih že ponuja t.i. zelene kredite za podjetja in organizacije. »Pomembno je, da nastavimo zelo jasne kriterije in cilje. Zeleni krediti niso enkratni dogodki, ampak imajo od ostalih ključno razliko, da bo investicije potrebno ves čas spremljati,« dodaja Mihaela Škrabl iz NKBM. 

Največ izzivov pri definiranju zelenih investicij in prepoznavanju potenciala 

»Oteženo je pridobivanje ustreznih dokazil, kaj sploh je zeleno in kaj ne. Ne samo, da določimo ustrezne pogoje za pridobivanje kreditov, ampak tudi poučenost strank o ESG, pridobivanje ustreznih podatkov o ogljičnem odtisu podjetja, poslovnega modela ali investicije ter dokazovanje o razogljičenju,« poudarja Alenka Recelj Mercina iz NLB. 
Se pa banke pri postavljanju pogojev ne ozirajo le na EU taksonomijo, temveč tudi na druga, mehkejša priporočila. »Taksonomija je tako kompleksna in ozko usmerjena, da se banke poslužujemo tudi drugih dokumentov in usmeritev, kako opredeliti zelene investicije in produkte,« pojasnjuje Polona Močilnik iz SID banke. EU taksonomija je trenutno namreč obvezna le za podjetja, ki so po CSRD zavezana k trajnostnem poročanju.

»Realnost je taka, da je zelene projekte zelo težko najti,« priznava Močilnikova. 

Bo pa tudi nadaljnji razvoj EU taksonomije – dodajanje novih sektorjev in dejavnosti – ter vse večje poznavanje tematike in pogojev, ki jih za zeleno financiranje predvideva EU, najverjetneje botrovalo k vse večjemu povpraševanju tudi po zelenih kreditih in drugih virih zelenega financiranja. Na drugi strani pa tudi k vse večji ponudbi bank na tem področju.