FVG Plus: regionalna finančna institucija, ki razvija basket bond za MSP

Maida Sclauzero iz FVG Plus je predstavila vlogo te regionalne finančne institucije in njihov pristop v projektu REFINEE.

FVG Plus je bil ustanovljen leta 2022 kot in-house družba, ki jo obvladuje Dežela Furlanija - Julijska krajina skupaj s finančno družbo Friulia. Njegov osnovni namen je upravljanje in izvajanje regionalnih politik v korist podjetij in prebivalcev regije. V zadnjem obdobju pa FVG Plus vse bolj razvija tudi nove finančne instrumente, s katerimi želi dopolniti obstoječe oblike financiranja in odgovoriti na konkretne potrebe regionalnega gospodarstva.

V projektu REFINEE ima FVG Plus posebej pomembno vlogo, saj je koordinator projekta. Njegova naloga ni le upravljavska, temveč predvsem razvojna: v Furlaniji - Julijski krajini oblikuje nov finančni instrument za podporo malim in srednje velikim podjetjem pri prehodu v nizkoogljične tehnologije.

Izhodišče njihovega dela je jasno. Regija ima velik delež malih in zelo malih industrijskih podjetij, ki se še niso resneje lotila zelenega prehoda. Glavni razlogi niso pomanjkanje interesa, temveč pomanjkanje notranjih tehničnih kapacitet in finančnih virov. Obenem zasebni vlagatelji takšne naložbe pogosto še vedno vidijo kot tvegane, razdrobljene in premalo donosne.

Odgovor FVG Plus na ta problem je razvoj instrumenta basket bond. Gre za strukturo, v kateri posamezna mala in srednje velika podjetja izdajajo mini obveznice, te pa se nato povežejo v skupni portfelj oziroma basket bond. Takšna struktura omogoča večjo razpršitev tveganja in večjo privlačnost za vlagatelje.

Pogoji za podjetja za sodelovanje
V italijanskem delu projekta REFINEE, ki ga razvija FVG Plus, so pogoji za vključitev podjetij zasnovani precej drugače kot pri klasičnih javnih razpisih ali subvencijah. Gre za investicijski finančni instrument, ki temelji na izdaji mini obveznic in vključevanju podjetij v portfelj basket bond, zato morajo podjetja izpolnjevati tako finančne kot vsebinske kriterije.

V prvi vrsti mora imeti podjetje sedež v Furlaniji - Julijski krajini, saj gre za regionalni instrument. Poleg tega mora imeti za seboj vsaj dve zaključeni poslovni leti z ustrezno potrjenimi računovodskimi izkazi, pri čemer se pričakuje, da je podjetje v tem obdobju poslovalo dobičkonosno. Pomembna je tudi določena velikost podjetja, saj morajo podjetja praviloma dosegati vsaj približno dva milijona evrov letnih prihodkov ter izkazovati zadostno operativno donosnost, okvirno okoli štirih odstotkov marže. Ob tem je nujna tudi ustrezna bonitetna ocena, saj se podjetje vključuje v finančni instrument, ki ga bodo presojali tudi institucionalni vlagatelji.

Ključni pogoj pa ni zgolj finančne narave, temveč vsebinski. Podjetje mora pripraviti konkreten investicijski projekt na področju energetske učinkovitosti, ki prinaša merljiv učinek. Prag, ki ga morajo projekti dosegati, je približno desetodstotno izboljšanje energetske učinkovitosti. Brez jasno opredeljenega projekta z izračunanimi prihranki podjetje v instrument ne more vstopiti.

Ker gre za instrument, ki temelji na izdaji dolžniških vrednostnih papirjev, morajo biti podjetja pripravljena tudi na višjo raven transparentnosti in strukturiranosti poslovanja. To vključuje sposobnost priprave ustrezne dokumentacije, razkritja ključnih finančnih podatkov ter komunikacije z vlagatelji. Projekti morajo biti dovolj veliki in standardizirani, da jih je mogoče vključiti v portfelj skupaj z drugimi podjetji.

V praksi pa o vključitvi pogosto odločajo tudi manj formalni kriteriji. Ključna je kakovost projekta, jasen poslovni primer z opredeljenimi prihranki in donosnostjo, pa tudi sposobnost vodstva, da razume finančno strukturo instrumenta in projekt prepričljivo predstavi. Zato je ta model v resnici namenjen predvsem bolj razvitim, finančno stabilnim srednje velikim podjetjem, ki so že dovolj organizacijsko in upravljavsko zrela, da lahko stopijo v odnos s kapitalskim trgom.

V predstavljenem modelu ima FVG Plus tudi vlogo javnega varovalnega mehanizma. Kot regionalna institucija naj bi jamčil za izgube do 25 odstotkov, s čimer se bistveno zmanjša tveganje za zasebne vlagatelje in poveča možnost, da podjetja sploh pridejo do financiranja.

Sclauzero je poudarila, da projekt cilja na podjetja, ki imajo sedež v Furlaniji - Julijski krajini, imajo ustrezno finančno zgodovino in poslovne rezultate, predvsem pa lahko predstavijo konkreten projekt energetske učinkovitosti. Ključni pogoj za vključitev v shemo je, da projekt prinese vsaj 10-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti.

Vloga FVG Plus v projektu je tako dvojna: po eni strani kot institucionalni koordinator projekta, po drugi strani pa kot oblikovalec konkretnega finančnega orodja, s katerim želi regija ustvariti bolj strukturiran, investicijsko zanimiv in za podjetja bolj dosegljiv model financiranja energetskega prehoda.
 

Istrska županija: hibridni model s kreditno linijo, subvencijo in tehnično pomočjo

Drugi regionalni pristop je predstavil Aleksandar Major iz Istrske županije, deloma pa tudi Ivana Škopac Karčić iz IRENA.

Če Furlanija - Julijska krajina razvija kapitalski instrument v obliki basket bonda, je istrski model drugačen. Njihov pristop je bolj neposredno usmerjen v klasično, a izboljšano kreditno podporo podjetjem. V okviru projekta razvijajo hibridni finančni instrument, sestavljen iz dveh glavnih delov: kreditne linije in nepovratne podpore.

Prvi del instrumenta bo izvajala neposredno Istarska županija. Jedro tega dela bo kreditna linija, pri kateri bo cilj doseči za podjetja ugodnejšo obrestno mero od tržne. Regija bo pri tem sodelovala z bankami, z njimi usklajevala pogoje in nato dodatno subvencionirala del obrestne mere. Po predstavitvi sodeč naj bi subvencija znašala 1 odstotno točko, v posebnih primerih pa celo 2 odstotni točki.

Pomemben del istrskega modela pa ni le finančni, temveč tudi podporni. To je posebej poudarila Ivana Škopac Karčić iz IRENA, javne regionalne agencije, ki jo je ustanovila Istrska županija in je specializirana za področje energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije.

IRENA bo v okviru projekta izvajala tehnično pomoč za podjetja po principu one-stop shop, torej kot enotna vstopna točka. To pomeni, da podjetja ne bodo prepuščena sama sebi pri pripravi investicij, ampak bodo dobila pomoč pri pripravi zasnov, tehnične dokumentacije, administrativnih postopkov ter prijavi za posojila in nepovratna sredstva.

Ta del je v istrskem modelu ključen. Na podlagi razgovorov s podjetji so ugotovili, da težava pogosto ni le v denarju, ampak že v sami pripravi investicije. Podjetjem pogosto primanjkuje kadrov, tehničnega znanja in časa. Veliko jih nima energetskega menedžerja, zunanja pomoč pa je zanje pogosto predraga. Posledica je, da se investicija ustavi še preden se sploh zares začne.

Drugi pomemben del nepovratne podpore v Istri je povezan z energetskimi skupnostmi. IRENA namreč v projektu REFINEE ne razvija le podpore podjetjem za individualne naložbe, ampak tudi podlago za vzpostavitev prvih energetskih skupnosti v regiji. To je posebej zanimivo zato, ker gre za instrument, ki presega posamezno podjetje in odpira možnost skupnih rešitev v podjetniških conah ali lokalnih okoljih.

Aleksandar Major je dodatno pojasnil, da je celoten instrument še v razvoju in da trenutno potekajo še zadnje opredelitve pogojev, ciljev in načina izvajanja. Posebej pomemben del priprave je bil neposreden stik z MSP, saj želijo instrument oblikovati na podlagi dejanskih potreb podjetij. V ta namen pripravljajo tudi javni poziv za izražanje interesa, s katerim želijo zbrati podatke o tem, kakšne naložbe podjetja načrtujejo, kakšne zneske potrebujejo in za kakšne namene.

Istra je za zdaj postavila cilj 15-odstotnega prihranka energije pri podprtih projektih. Pri tem pa se zavedajo tudi metodoloških izzivov, zlasti pri podjetjih, ki investirajo v novo opremo ali proizvodne stroje. V takih primerih ni dovolj spremljati zgolj celotne porabe energije, ampak je treba gledati tudi porabo energije na enoto proizvoda.

Vloga Istrske županije v projektu je torej zelo operativna: razvija kreditni instrument, vodi sodelovanje z bankami, pripravlja pogoje in postopke, medtem ko IRENA zagotavlja strokovno, tehnično in razvojno podporo podjetjem. Skupaj gradijo model, ki naj bi podjetjem olajšal dostop do financiranja in hkrati zmanjšal tehnične ter administrativne ovire, ki pogosto zavirajo investicije.
 

Carlos Herce, ENEA: podjetja ne potrebujejo le denarja, temveč stabilen okvir, podatke in podporo

Posebej pomemben širši pogled je v razpravo prinesel Carlos Herce iz ENEA, italijanske nacionalne agencije za nove tehnologije, energijo in trajnostni gospodarski razvoj.

Njegova predstavitev je dala regionalnim finančnim modelom širši kontekst. Pokazal je, da problem energetskega prehoda MSP ni le vprašanje posameznega finančnega instrumenta, ampak precej širši sistemski izziv, ki vključuje strukturo gospodarstva, cene energije, upravljavske kapacitete podjetij, dostop do informacij, kakovost podatkov in stabilnost podpornega okolja.

Herce je najprej poudaril, kako izjemno pomembna so MSP za italijansko gospodarstvo. V Italiji predstavljajo skoraj vsa podjetja, zaposlujejo tri četrtine delovne sile in ustvarijo približno dve tretjini celotne dodane vrednosti gospodarstva. Poleg tega predstavljajo približno polovico vse porabe energije v gospodarskih dejavnostih, kar pomeni, da brez njih ni mogoče doseči resnega napredka pri energetski učinkovitosti ali razogljičenju.

Pri tem je posebej opozoril na vlogo Furlanije - Julijske krajine kot izrazito industrijske in energetsko intenzivne regije. V takšnih regijah je energetski prehod še posebej zahteven, saj ne gre le za vprašanje posameznih ukrepov, temveč za širšo transformacijo industrijskega sistema in dobavnih verig.

Ključno sporočilo njegove predstavitve pa je bilo, da podjetja pri naložbah v energetsko učinkovitost ne ovirajo le finančne omejitve. Ovire so mnogo širše. Med njimi so organizacijske omejitve, pomanjkanje človeških virov, pomanjkanje strokovnega znanja, pomanjkanje kakovostnih podatkov, slaba informiranost o možnostih ukrepanja, pa tudi birokratske obremenitve.

Obenem je poudaril, da tudi MSP niso enotna kategorija. Mikro podjetje, obrtno podjetje, manjša storitvena družba ali industrijska livarna so formalno lahko v isti kategoriji, v resnici pa imajo povsem različne potrebe, profile tveganja in možnosti ukrepanja. Zato po njegovem mnenju ni dovolj oblikovati enega splošnega instrumenta, ampak morajo biti politike in podporni mehanizmi bolj prilagojeni različnim vrstam podjetij.

Herce je izpostavil pet ključnih elementov uspešne politike za energetsko učinkovitost MSP.

• Prvič, podjetja potrebujejo stabilen, dolgoročen in predvidljiv podporni okvir. Brez tega težko načrtujejo investicije.
• Drugič, potrebujejo podatke. Spremljanje porabe energije, primerjalne analize in razumevanje lastnega energetskega profila so po njegovem nujna osnova za kakovostne investicijske odločitve.
• Tretjič, ukrepi morajo biti prilagojeni velikosti in sektorju podjetja. Ni smiselno, da se enak model uporablja za vse.
• Četrtič, seveda ostaja pomemben dostop do financiranja, vendar sam po sebi ni dovolj.
• Petič, nujna je večja ozaveščenost o koristih energetske učinkovitosti in o obstoječih podpornih ukrepih.

Posebej pomembna je bila tudi njegova poudarjena vloga energetskih pregledov. Po mnenju ENEA bi morali biti energetski pregledi bistveno bolj v središču podpornih politik, saj podjetju omogočijo, da najprej sploh razume svojo porabo, svoje izgube in investicijske priložnosti. Po njegovem mnenju je smiselno, da se spodbude in finančni ukrepi tesneje povežejo prav z energetskimi pregledi.

Herce je predstavil tudi italijanske izkušnje z različnimi spodbudami, od mehanizmov za energetsko intenzivna podjetja do instrumentov, ki povezujejo industrijo 4.0, digitalizacijo in energetsko učinkovitost. Ob tem je poudaril, da Italija že ima razmeroma širok portfelj spodbud, vendar mora še izboljšati ozaveščenost, tehnično podporo in stabilnost sistema.

Pomembna je bila tudi njegova ugotovitev, da je za uspeh nujno sodelovanje med javnimi institucijami, finančnim sektorjem in strokovnimi organizacijami. MSP po njegovem mnenju ne potrebujejo le novih virov denarja, ampak tudi prevod med tehničnim jezikom energetske učinkovitosti, finančnim jezikom investicije in praktično realnostjo podjetij.
 

Slovenski pogled: sistem obstaja, manjka povezava

V okviru razprave je Ana Struna Bregar, izvršna direktorica CER predstavila tudi slovenski pogled na podporo energetski učinkovitosti v malih in srednje velikih podjetjih, ki kaže, da Slovenija že razpolaga z vrsto finančnih in podpornih instrumentov, vendar ti še ne delujejo kot enoten, povezan sistem.

Kot je bilo izpostavljeno, slovenski model temelji na kombinaciji nepovratnih sredstev, razvojnih kreditov in posameznih podpornih mehanizmov. Ključno vlogo imajo institucije, kot so Eko sklad, SID banka in Slovenski podjetniški sklad, ki podjetjem omogočajo dostop do financiranja in spodbud za naložbe v energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije.

Kljub temu pa se v praksi kaže, da glavni izziv ni več dostop do sredstev, temveč njihova učinkovita uporaba. Instrumenti so pogosto razdrobljeni, med seboj nepovezani in za podjetja težko razumljivi. Podjetja se zato soočajo s kompleksnostjo postopkov, administrativnimi zahtevami in pomanjkanjem jasne vstopne točke, ki bi jih vodila skozi celoten proces – od ideje do investicije.

Posebej je bilo poudarjeno, da v Sloveniji manjka sistematična podpora pri pripravi projektov. Mnoga podjetja nimajo zadostnih tehničnih kapacitet, podatkov ali znanja, da bi investicije ustrezno zasnovala, ocenila njihove učinke in jih predstavila finančnim institucijam. Posledično številne priložnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti ostajajo neizkoriščene, kljub temu da so finančna sredstva na voljo.

Pomembna vrzel pa je tudi odsotnost funkcije agregacije projektov in njihove standardizacije. V nasprotju z italijanskim pristopom, kjer regionalna institucija aktivno združuje projekte podjetij v portfelje in jih standardizira do te mere, da postanejo zanimivi za investitorje, v Sloveniji tak mehanizem še ne obstaja. Posledično projekti ostajajo razpršeni, težje primerljivi in manj primerni za vključevanje v večje finančne strukture ali kapitalske instrumente.

Dodatno oviro predstavlja tudi stroškovni vidik trajnostnega financiranja. Podjetja pogosto zaznavajo, da so zeleni krediti in obveznice v praksi dražji, bodisi zaradi višjih zahtev glede poročanja, priprave dokumentacije ali vključevanja zunanjih strokovnjakov. Transakcijski in administrativni stroški so za manjša podjetja nesorazmerno visoki, zato se takšnih instrumentov pogosto ne poslužujejo, kljub temu da so namenjeni prav podpori trajnostnim naložbam.

Administrativna kompleksnost tako ostaja ena ključnih ovir. Postopki so dolgi, zahteve razdrobljene, priprava dokumentacije pa zahtevna in draga. Zato je bilo v razpravi večkrat poudarjeno, da bo za večji obseg investicij nujna poenostavitev – tako na ravni postopkov kot tudi pri zasnovi finančnih instrumentov.

V tem kontekstu je bil slovenski model postavljen ob bok italijanskemu in hrvaškemu pristopu. Razprava je pokazala, da bi Slovenija lahko nadgradila svoj sistem predvsem v treh smereh: z večjo integracijo obstoječih instrumentov, z vzpostavitvijo centralne podporne točke za podjetja po principu one-stop shop ter z razvojem funkcije agregatorja projektov, ki bi omogočil standardizacijo in večjo investicijsko privlačnost projektov.

Sklep razprave je bil jasen: Slovenija ima dobro osnovo, vendar bo za pospešitev investicij v energetsko učinkovitost potrebovala bolj povezan, pregleden in podjetjem prilagojen sistem, ki ne bo naslavljal le financiranja, temveč tudi pripravo projektov, njihovo strukturiranje ter poenostavljeno in dostopno izvedbo investicij.
 

Skupno sporočilo: finančni instrument sam ni dovolj, potreben je celoten podporni sistem

Predstavitve FVG Plus, Istrske županije in ENEA so skupaj pokazale, da je pravi izziv pri energetskem prehodu MSP večplasten.

FVG Plus razvija kapitalski instrument, ki želi podjetjem odpreti dostop do alternativnega financiranja in hkrati zmanjšati tveganje za vlagatelje. Istrska županija razvija bolj neposreden hibridni model, ki povezuje ugodnejše kredite, subvencije in tehnično pomoč. ENEA pa opozarja, da tudi najboljši finančni instrument ne bo dovolj, če podjetja nimajo podatkov, znanja, notranjih kapacitet in stabilnega okolja za odločanje.

Prav v tem je tudi vrednost projekta REFINEE. Ne razvija le finančnih modelov, ampak poskuša povezati finance, tehnično podporo, regionalne institucije in potrebe podjetij v enoten sistem, ki lahko energetski prehod MSP naredi bolj izvedljiv, manj tvegan in bolj konkreten.