Podjetja pri tem ne ovira predvsem pomanjkanje idej. Ovire so zelo konkretne: negotovost glede statusa odpadka, administrativni postopki, pomanjkanje podatkov o materialih, nestabilen trg sekundarnih surovin, premalo infrastrukture ter ekonomika, ki še vedno pogosto daje prednost primarnim surovinam.
 

Naslednji razvojni korak Slovenije zato ni samo več recikliranja. Potrebujemo sistem, v katerem bo presežek enega podjetja lahko varno, hitro in ekonomsko smiselno postal surovina drugega.
 

To je bilo eno osrednjih sporočil strokovnega dogodka Presežki, ostanki in odpadki kot vir nove poslovne vrednosti, ki smo ga v RCERO Ljubljana organizirali v sodelovanju z Regionalno razvojno agencijp Ljubljanske urbane regije v okviru projekta Clear Cities. Dogodek je povezal velika industrijska podjetja, mala krožna podjetja, komunalni sektor, gospodarstvo in razvojne institucije. 
 

Slovenski paradoks: uspešni pri odpadkih, počasni pri krožnosti

Končni podatki SURS za leto 2024 kažejo, da je Slovenija reciklirala 62,3 odstotka komunalnih odpadkov. Stopnja krožne rabe materialov pa je bila le 10,4-odstotna. To pomeni, da le približno desetina materialov, ki jih gospodarstvo uporablja, izvira iz recikliranih odpadkov oziroma stranskih tokov in tako nadomešča primarne materiale. 
 

Razlika je pomembna. Recikliranje nam pove, kako ravnamo z materialom, ko je že postal odpadek. Stopnja krožne rabe pa pokaže, koliko ga dejansko uspemo vrniti v gospodarski obtok.

Prav zato evropska politika krožno gospodarstvo vse bolj obravnava kot vprašanje konkurenčnosti, odpornosti in surovinske varnosti. Evropska komisija želi do leta 2030 doseči 24-odstotno krožno uporabo materialov in za leto 2026 napoveduje Akt o krožnem gospodarstvu, ki naj bi okrepil trg sekundarnih surovin in zmanjšal evropsko odvisnost od uvoženih virov. 
 

Tudi investicijska vrzel ni majhna. Za doseganje ciljev na področju krožnega gospodarstva bi Slovenija po oceni Evropske komisije potrebovala približno 88 milijonov evrov dodatnih naložb na leto. 

Ko je podjetju varneje ostati pri odpadku

Antonija Božič Cerar, direktorica Službe za varstvo okolja pri GZS, s katero smo pripravili intervju pred dogodkom (zaradi bolezni se je opravičila) je opozorila na paradoks, ki ga podjetja srečujejo v praksi.
 

Instituta prenehanja statusa odpadka oziroma end-of-waste in stranskega proizvoda sta bila ustvarjena prav zato, da bi se materiali lahko ponovno vključili v gospodarstvo. Toda če je pot pravno nejasna ali administrativno nepredvidljiva, je lahko za podjetje varneje ostati v klasičnem režimu ravnanja z odpadki.
 

Tako lahko pridemo do položaja, ko podjetje ve, da bi določen material lahko ponovno uporabilo ali prodalo, vendar je njegova pot od odpadka do sekundarne surovine zahtevnejša od nadaljnjega ravnanja z njim kot z odpadkom.

Bistveno vprašanje je zato, ali imamo sistem, ki jim omogoča, da pridejo na pravo mesto. Božič Cerarjeva je kot konkreten primer izpostavila tudi zahteve glede lastništva nepremičnin in opreme za določene zbiralce in predelovalce. Takšne določbe so bile uvedene zaradi upravljanja okoljskih tveganj, vendar lahko v praksi posegajo v poslovna razmerja podjetij, ki z načinom ravnanja z odpadki nimajo neposredne povezave. Pri nekaterih ovirah po njenem zato ne potrebujemo novih pilotov ali regulatornih peskovnikov. Problem je že identificiran, možna rešitev prav tako – potrebna je odločitev.

Ločeno zbiranje še ne pomeni zaprtega kroga

Jože Gregorič iz JP VOKA SNAGA je opozoril na drugo šibko točko: zbiranje je šele začetek.

Pri čistih industrijskih materialnih tokovih so možnosti za recikliranje in ponovno uporabo relativno dobre. Povsem drugače je pri heterogenih tokovih (na primer mešani embalaži ali tekstilu), kjer se srečujejo različne plastike, vlakna, barvila, lepila, kovinski deli in drugi materiali.
 

Če za ločeno zbrani material nimamo tehnologije, kupca ali naslednjega procesa, samo ločeno zbiranje še ne ustvari krožnega gospodarstva.
 

Tekstil je dober primer. Del lahko ponovno uporabimo, del recikliramo, za določen del pa danes še vedno ni ekonomsko in tehnološko ustrezne materialne rešitve. Sistem lahko zato ustvari dodatne prevoze, administracijo in stroške, končni način obdelave materiala pa se ne spremeni.

Merilo uspeha bi moralo postati zahtevnejše: ne le koliko odpadkov smo zbrali, ampak koliko materialov smo vrnili v proizvodnjo in koliko primarnih surovin smo z njimi dejansko nadomestili.

Brez podatkov ni trga

Tretja ovira so podatki. Podatek, da nekje nastaja »plastični odpadek«, potencialnemu uporabniku ne pove dovolj. Vedeti mora, za kateri polimer gre, kakšna je sestava, čistost, kakovost, količina in kako stabilen je materialni tok.
 

Podatki zato predstavljajo hrbtenico trga sekundarnih surovin.
 

Digitalizacija lahko zmanjša tudi administrativno breme: podatkov, ki jih je podjetje že enkrat posredovalo državi, ne bi smelo vedno znova vpisovati v različne sisteme.
 

Toda niti najboljša digitalna platforma sama po sebi še ne ustvari industrijske simbioze.

Najprej ekosistem, potem platforma

To je ena ključnih izkušenj Tine Pezdirc Nograšek iz RRA LUR. V preteklosti so že nastajale baze, v katere so podjetja vpisovala presežne materiale. A če pred tem niso obstajali odnosi, zaupanje in ljudje, ki so potencialne partnerje aktivno povezovali, platforme pogosto niso zaživele.
 

Industrijska simbioza v praksi pomeni precej več kot ujemanje dveh vnosov v podatkovni bazi.
 

Eno podjetje ima ostanek. Drugo bi ga lahko uporabilo. Med njima pa so kakovost, količina, logistika, zakonodaja, certifikati, poslovni model in vprašanje, kdo bo prevzel tveganje.
 

Tu lahko regije in povezovalne organizacije odigrajo vlogo orkestratorja: poiščejo partnerja, pripeljejo strokovnjake, pomagajo preveriti material ter pilot pripeljejo do pogodbe in rednega poslovnega odnosa.

Slovenija je dokazala, da zna zgraditi učinkovit sistem zbiranja in recikliranja. Naslednja naloga je zahtevnejša. Potrebujemo bolj jasen prehod od odpadka do sekundarne surovine, stabilnejše povpraševanje po recikliranih materialih, zeleno javno naročanje, boljše podatke, infrastrukturo za kakovostno predelavo in okolje, v katerem bodo primarne in sekundarne surovine tekmovale pod bolj primerljivimi pogoji. To smer jasno nakazuje tudi analitično izhodišče CER: več vrednosti iz vsake enote materiala, manj primarnih virov ter več ponovne uporabe, popravil in sekundarnih surovin. 
 

Pravo vprašanje torej ni samo kako bomo ravnali z odpadkom, ampak kako preprečiti, da material izgubi svojo vrednost – in kako ga spremeniti v nov vir, proizvod, storitev ali prihodek?