Prav zato finančni učinek krožnosti ni vedno takoj viden v klasičnem izračunu donosnosti. Podjetja pogosto dobro izračunajo ceno investicije, precej slabše pa ovrednotijo ceno izgubljenega materiala, časa, podatkov, odvisnosti ali poslovnega tveganja.  Primeri z dogodka Presežki, ostanki in odpadki kot vir nove poslovne vrednosti kažejo, da lahko krožnost pomeni vse od 1.954 obnovljenih elektronskih vezij in do 80 odstotkov manjšega volumna določenih odpadnih tokov do materiala, ki se iz stroška odstranjevanja spremeni v proizvod z visoko dodano vrednostjo. Mojca Markizeti iz podjetja Understory je bistvo poslovnega premika strnila v en stavek: »Krožnost ni cilj. Krožnost je strateška leča, skozi katero podjetje išče priložnosti, da si ustvari prednost na trgu.« To pomeni precej drugačno izhodišče od klasičnega vprašanja, koliko mora podjetje reciklirati.
 

Na svojem platnu poslovnega modela je podjetjem zastavila veliko bolj neprijetna – in poslovno zanimivejša – vprašanja: Kdo ima nekaj, kar je zanj strošek, za nas pa bi lahko bil vir? Kje izgubljamo material, energijo, čas, znanje ali kapacitete? Kateri problem kupca lahko zaradi krožnosti rešimo bolje? In kaj bi lahko monetizirali, česar danes sploh še ne štejemo za produkt? 

Markizeti je posebej opozorila na način, kako podjetja vrednotijo učinke. Finančni učinek je lahko:

• manjša količina porabljenega materiala,
• manj energije,
• krajši čas procesa,
• manj transporta,
• nižja odvisnost od enega dobavitelja,
• manjša izpostavljenost spremembam cen ali geopolitičnim šokom.

Pa tudi manj kompleksnosti.
 

Na drugi strani lahko krožna sprememba poveča količino znanja in podatkov v podjetju, hitrost odzivanja, odpornost, zaupanje strank ali kakovost odnosa z njimi. Tudi to ima finančno vrednost. »Napaka je, da marsičesa sploh ne pripeljemo v finančno konstrukcijo učinka.« Če računamo le neposredni prihodek novega produkta, lahko spregledamo velik del dejanskega poslovnega učinka.

Ko 500 evrov stroška postane proizvod za 12.500 evrov

Jure Naglič iz podjetja Ekstera je ponudil skoraj učbeniški primer. Pri obdelavi tehnološko zahtevnih superzlitin je nastajal ostanek, katerega odstranitev je podjetje po njegovih besedah stala približno 500 evrov na tono. Namesto odstranjevanja so razvili lasten proces in iz materiala ustvarili nov proizvod – dodatek za metalurško industrijo. Vrednost izdelka je približno 12.500 evrov na tono. Toda zanimivejši del zgodbe pride šele zatem. Kupcev sprva ni bilo. Obstoječe surovine so bile poznane, dobavne poti utečene, sprememba industrijskega procesa pa je pomenila tveganje. Šele po začetku vojne v Ukrajini in močnem pretresu na trgu niklja je alternativni vir čez noč dobil povsem drugo strateško vrednost. Primer pokaže, da sekundarna surovina ni zgolj okoljska alternativa. Lahko je zavarovanje pred naslednjo surovinsko, cenovno ali geopolitično krizo.

Aleš Mihelič iz podjetje Gorenje gospodinjski aparati d.o.o. je pokazal, kako je mogoče isti princip prenesti v veliko industrijsko okolje. V pilotnem projektu so obnovili 1.954 elektronskih vezij za pomivalne stroje, pridobljenih iz servisnih zamenjav in odpisanih aparatov. Po predstavljeni analizi pri obnovljenih vezjih niso zaznali težav s kakovostjo, rešitev pa je bila ocenjena kot tehnično izvedljiva, okoljsko odgovorna in stroškovno učinkovita.  Gorenje razvija tudi zaprto zanko za reciklirane in alternativne polimere ter ponovno uporabo plastičnih ostankov in pripravlja pilotni center za obnovo aparatov in komponent.
 

Poslovna logika je zelo neposredna: vsak obnovljen del ali ponovno uporabljena surovina znižuje strošek materiala in servisa, hkrati pa lahko odpre nov prihodkovni tok. Mihelič je ob tem poudaril tudi zanimivo dimenzijo lastništva. Kitajski Hisense po njegovih izkušnjah nove rešitve spodbuja hitro, razvojno znanje pa ostaja pomembno zasidrano v Sloveniji. Krožnost tako ni nujno konflikt med globalno korporacijo in lokalnim razvojem – lahko postane področje, na katerem znanje potuje v obe smeri.

Marko Krajnc iz podjetja Robust je prikazal še drugačen business case. Z zmanjšanjem velikosti materiala in prilagojeno granulacijo je pri določenih odpadnih tokovih mogoče doseči do 80-odstotno zmanjšanje njihove prostornine. Posledice so manj prevozov, nižji logistični stroški in manjši izpusti. Sekundarno surovino je mogoče pripraviti neposredno na mestu nastanka, podjetje pa pridobi večjo materialno avtonomijo. 
 

Pri električnih in elektronskih kablih je mogoče po mehanski obdelavi in separaciji kovinske frakcije, predvsem baker in aluminij, ponovno vključiti kot sekundarne surovine. 
 

Zanimiva je tudi logika Robustovega demo centra v Arji vasi: podjetje lahko svoj industrijski ostanek najprej testira ter skupaj z izvajalcem poišče tehnično in ekonomsko optimalen način predelave. S tem se zmanjša tveganje prve investicijske odločitve. 

Meta Pezdir iz podjetja Telprom d.o.o. je pokazala, da krožnost ni omejena na proizvodna podjetja. Pri IT-opremi je velik del potenciala v podaljševanju življenjske dobe tehnologije. Njihov pilotni projekt je bil usmerjen v zmanjševanje elektronskih odpadkov, daljšo uporabo opreme, družbeni učinek ter večjo ozaveščenost in zaupanje strank.  Tudi tu se pokaže širši ROI: vrednost ni samo v prodaji nove naprave, ampak tudi v tem, da podjetje obstoječe sredstvo uporablja dlje, zmanjša potrebo po novih nakupih in iz odnosa s stranko razvije nove storitve.

Problem ni ideja. Problem je hitrost.
 

Markizeti je zadela še eno šibko točko: »Problem ni pomanjkanje idej. Problem je hitrost implementacije.« Vodstvo podjetja mora zato upravljati dve časovni obdobji hkrati: današnji poslovni model, ki plačuje račune, in jutrišnjega, ki ga bo morda moral nadomestiti.
 

Pri tem je uporabila precej provokativen managerski princip »kill your baby«: vodstvo mora imeti pogum, da pod vprašaj postavi tudi lasten uspešen produkt ali proces, preden ga v to prisili konkurent, regulativa ali trg.
 

Evropska smer je pri tem jasna. Krožnost je vse bolj del politike industrijske konkurenčnosti in zmanjševanja surovinske odvisnosti; cilj EU je do leta 2030 doseči 24-odstotno krožno uporabo materialov.  Zato je za podjetje morda najpomembnejše krožno vprašanje pravzaprav zelo preprosto: kaj danes plačujemo kot strošek pa bi lahko jutri predstavljalo vir, prihranek ali prihodek?