Primeri podjetij in organizacij z dogodka Presežki, ostanki in odpadki kot vir nove poslovne vrednosti kažejo, da je mogoče isto načelo uporabiti pri pohištvu, tekstilu, gospodinjskih aparatih, IT-opremi in celo pri invazivnih rastlinah. Krožnost zato ni predvsem tehnologija za konec življenjske dobe izdelka. Je odločitev, ki se začne že na oblikovalski mizi. Za podjetja to odpira drugačno ekonomiko: servisiranje, popravila, ponovna prodaja, vračanje izdelkov, redesign, remanufacturing in daljši odnos s kupcem lahko postanejo nove storitve in prihodkovni modeli.
 

Jože Gregorič iz JP VOKA SNAGA je bistvo ponazoril s preprostim predmetom: stolom. Če stol po treh letih zavržemo, ga lahko razstavimo, zmeljemo in recikliramo. Če ga po prvem lastniku uporablja drugi, nato tretji in ostane v uporabi dvajset ali trideset let, smo njegovo gospodarsko in materialno vrednost ohranili bistveno dlje. Z vidika krožnega gospodarstva je zato vprašanje »kako dobro ga bomo reciklirali?« pogosto že drugo ali tretje vprašanje. Prvo je: zakaj je sploh tako hitro postal odpadek?

To je posebej očitno v tekstilu. David Dremelj iz LPP Fashion je opozoril, da kombiniranje različnih vlaken, kovinskih elementov, dekorativnih delov in drugih materialov lahko recikliranje izdelka močno oteži.
 

Kar je za oblikovalca danes majhen estetski dodatek, je lahko čez nekaj let dodaten postopek ločevanja in nov strošek.
 

Krožnost zato v modno industrijo ne more vstopiti šele pri zabojniku za odsluženi tekstil. Začne se z vprašanji kakovosti, trajnosti, izbire materialov, možnosti popravil in tega, ali je mogoče izdelek na koncu učinkovito razstaviti.
 

Dremelj vidi priložnost v več smereh: kakovostnejših izdelkih, popravilih, ponovni uporabi, zbiranju odsluženih kosov in vračanju recikliranega materiala v nove kolekcije.
 

Toda tu je še en člen, ki ga podjetje ne obvladuje samo: kupec.
 

Na enem od trgov LPP Fashion so v približno 130 trgovinah v letu zbrali le okoli 200 kilogramov odsluženega tekstila. Samo postaviti zabojnik torej ni dovolj.
 

Tudi popust ima svojo kontradikcijo: če kupec vrne en star kos predvsem zato, da s popustom kupi dva nova, smo logistiko morda naredili bolj krožno, potrošniškega modela pa ne.

Zavod KNOF kaže, kako lahko ponovna uporaba preraste iz majhne socialne pobude v infrastrukturo.
 

Njihovo osnovno poslanstvo je preprečevanje nastajanja odpadkov, v Krškem pa upravljajo največji center ponovne rabe v Sloveniji. Poleg second-hand ponudbe imajo velik salon rabljenega pohištva, delavnice za obnovo in prenovo ter razvijajo nove izdelke iz ponovno uporabljenih in recikliranih materialov. 
 

V enem letu v salonu zberejo, obnovijo in ponovno uporabijo več kot tisoč kosov pohištva in drugih predmetov za dom.  Tu se pokaže pomembna razlika. Staro pohištvo ni najprej razgrajeno na les, kovino, tekstil in peno. Če je mogoče, ostane pohištvo – in s tem ohrani bistveno več vrednosti, dela, energije in zgodovine, ki so bili vanj že vloženi.

Maja Modrijan iz Destilatorja je predstavila majhen, a skoraj učbeniški primer zaporednega ohranjanja vrednosti. Iz rabljenih kavbojk in drugega zavrženega tekstila nastajajo unikatni čevlji Walk the talk. Toda tudi pri njihovi izdelavi nastanejo odrezki. Namesto da bi se zgodba tu končala, so skupaj s PAPLAB razvili jeans papir – nov material iz ostankov, ki so nastali že v procesu ponovne uporabe. Modrijan svoje projekte opisuje kot: »Kaplje v morje. Takšne, ki sprožajo valove.«
 

Njihov pomen zato ni samo v količini predelanega tekstila. Takšni produkti pokažejo, kaj vse lahko material postane, če ga nehamo obravnavati kot nekaj brez vrednosti.

Podobno logiko že dolgo razvija Smetumet. Njihov pristop združuje lokalno ponovno uporabo materialov, igriv in samosvoj dizajn ter ročno proizvodnjo. Na dogodku so ga sami predstavili z izrazom »glamurozne smeti«. 
 

Prevzemajo industrijske odrezke in presežne materiale ter jih spreminjajo v torbe, modne dodatke, poslovna darila in druge izdelke. Njihova poanta pa ni, da lahko na ta način »rešimo« vse odpadke. Tudi sami opozarjajo, da upcycling ni sistemska rešitev za neskončne količine materialov, temveč tudi način, kako skozi izdelek spreminjati odnos do nastajanja odpadkov. 

PAPLAB pokaže še bolj nenavadno smer. Invazivne tujerodne rastline je treba odstranjevati, ker izpodrivajo avtohtone vrste. Projekt APPLAUSE pa je vprašanje obrnil: če smo biomaso že odstranili, ali jo lahko namesto sežiga ali kompostiranja uporabimo kot surovino?
 

Razvili so številne načine uporabe in postopke za izdelavo papirja, lesenih izdelkov, barvil in drugih produktov. Po podatkih PAPLAB je bilo v okviru projekta odstranjenih 73 ton invazivnih rastlin, 57,5 tone pa so jih ponovno uporabili oziroma jim dali nov namen.  Kar je v naravnem okolju problem, je po odstranitvi torej lahko vhod v nov proizvodni proces.

V vseh teh primerih je skupna ugotovitev podobna. Krožno gospodarstvo ne more biti samo naloga komunalnih podjetij in predelovalcev. O uspehu pogosto odločimo mnogo prej: ko izbiramo material, projektiramo izdelek, določamo njegovo kakovost, zagotovimo rezervne dele, razmišljamo o popravljivosti ter oblikujemo odnos s kupcem. To se vse bolj odraža tudi v evropski zakonodaji. Pravica do popravila, pravila o okoljsko primerni zasnovi in digitalni produktni potni list premikajo pozornost od konca življenjske dobe proti zasnovi, popravljivosti in podatkom o izdelku.

V CER vidimo ta premik kot pot od manj primarnih virov prek daljše uporabe, ponovne uporabe in popravil do kakovostnega recikliranja.  Zato bi moralo biti eno ključnih vprašanj podjetja še preden izdelek pride na trg: Kako dolgo lahko njegovo vrednost ohranimo, preden sploh postane odpadek? Če odgovor poiščemo dovolj zgodaj, je recikliranje lahko zadnja možnost.