Evropa bo v prihodnjih desetletjih investirala ogromne zneske v energijo, elektrifikacijo, učinkovitejšo rabo virov, podnebno odpornost in preobrazbo industrije. Za Slovenijo in države Srednje in Vzhodne Evrope zato ni več dovolj vprašanje, kako bomo svoj prehod financirale. Pomembnejše postaja vprašanje: koliko tehnologij, produktov in storitev, ki jih bo Evropa potrebovala, bomo razvili in prodali sami?

Marca letos so na EIB Group Forumu v Luxembourgu, ki je potekal pod naslovom A Strong Europe in a Changing World, štiri slovenske predstavnice mreže EIB Women Climate Leaders Network – Ana Struna Bregar, Nina Meglič, Alenka Recelj Mercina in Kim Turk Mehes – predstavile dokument za razpravo Vlaganje tam, kjer je to pomembno: strateška vloga Evropske investicijske banke v Srednji in Vzhodni Evropi (v angleškem jeziku).

Izhodišče dokumenta je bilo vprašanje, kako lahko Evropska investicijska banka in širši finančni ekosistem bolje podpreta investicije, inovacije in podjetja v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Toda vprašanje financiranja nas hitro pripelje do širšega razvojnega vprašanja. Ni pomembno samo, koliko kapitala je na voljo. Enako pomembno je, ali imamo okolje, v katerem se lahko dobre ideje spremenijo v investicije, investicije v inovacije, inovacije pa v podjetja, sposobna rasti na evropskem in globalnem trgu.

Razpravo so pobudnice nadaljevale v okviru pobude Future 500, ki se istega izziva loteva z druge strani: kako prepoznati podjetja z največjim potencialom in jim omogočiti, da postanejo prihodnji evropski prvaki.

Med podjetji, izbranimi v Future 100 Slovenia, najdemo tudi podjetja, ki razvijajo rešitve na področjih energetike, čistih tehnologij, elektrifikacije in industrijske transformacije, med njimi tudi člane CER. To ni nepomembna podrobnost. Kaže na razvojno priložnost, ki jo v razpravah o zelenem prehodu prepogosto spregledamo.

Prehod ni samo strošek

O zelenem prehodu v Evropi pogosto govorimo skozi stroške. Koliko bo stalo razogljičenje industrije? Kdo bo plačal energetsko prenovo stavb? Kako bomo financirali elektrifikacijo? Koliko bodo podjetja stala nova pravila? Vsa ta vprašanja so legitimna. Toda če ostanemo samo pri njih, vidimo le polovico slike. Vsaka velika investicijska potreba na drugi strani ustvarja trg.

Ko Evropa investira v električna omrežja, nekdo proizvaja transformatorje, sisteme za shranjevanje energije, programsko opremo in drugo opremo zanje. Ko prenavlja stavbe, nekdo razvija materiale, energetske rešitve in digitalne sisteme. Ko industrija zmanjšuje porabo energije in materialov, nekdo razvija tehnologije, ki ji to omogočajo. Ko se mesta in podjetja pripravljajo na vročinske valove, poplave, suše in pomanjkanje vode, nastaja povpraševanje po rešitvah za podnebno odpornost.

Energetika, elektrifikacija, energetska učinkovitost, krožno gospodarstvo, mobilnost, podnebna odpornost in industrijska transformacija zato niso samo področja evropske politike. So tudi rastoči trgi. Vprašanje je, kdo bo na teh trgih ustvarjal vrednost.

Razumeti spremembo še ne pomeni biti sposoben vanjo investirati

Pri delu CER z več kot sto podjetji opažamo pomemben premik. Pomanjkanje zavedanja o trajnostnem prehodu ni več glavni problem. Večina vodstev razume, da se poslovno okolje spreminja. Vidijo spremembe na energetskih trgih, v regulativi, dobavnih verigah, pričakovanjih kupcev in pogojih financiranja. Vedo, da bodo morale biti proizvodnja, stavbe, logistika in proizvodi čez desetletje drugačni kot danes.

Toda razumeti spremembo še ne pomeni biti sposoben vanjo investirati. Prav tu nastaja ena največjih vrzeli: kako razumevanje prevesti v poslovni primer, poslovni primer v investicijsko pripravljen projekt, investicijo pa v inovacijo, ki jo je mogoče razširiti na trg.

Podjetja, ki so pri tem uspešnejša, trajnosti praviloma ne obravnavajo več kot ločene okoljske ali ESG-agende. Povezujejo jo z vprašanji, ki so bila vedno v središču poslovanja: kako zmanjšati stroške energije in materialov, povečati produktivnost, zmanjšati izpostavljenost tveganjem, kam investirati in kje ustvariti nove vire prihodkov. Razlika je pomembna. Eno je vprašati: »Kaj moramo narediti zaradi zelenega prehoda?« Povsem drugo pa: »Kje lahko zaradi te spremembe postanemo bolj konkurenčni?«

Države CEE ne potrebujejo samo več kapitala
Ena osrednjih ugotovitev dokumenta je, da problema Srednje in Vzhodne Evrope ni mogoče skrčiti na pomanjkanje denarja.

Države CEE, vključene v analizo, predstavljajo 22,2 odstotka prebivalstva EU, medtem ko je bilo v obdobju 2015–2025 v regijo usmerjenih približno 16,7 odstotka analiziranega financiranja EIB. Toda še pomembnejše od samega deleža je vprašanje, kako in kam se kapital usmerja.

CEE vstopa v evropsko transformacijo z drugačnim izhodiščem kot številne razvitejše zahodnoevropske države. V delu regije so energetski sistemi bolj ogljično in energetsko intenzivni, infrastruktura je starejša, industrija potrebuje obsežnejšo modernizacijo, podjetja pa so pogosto manjša in imajo manjšo bilančno sposobnost za financiranje velikih tehnoloških preskokov. Hkrati mora regija ohranjati gospodarsko konvergenco in konkurenčnost v okolju povečanih geopolitičnih tveganj.

To pomeni tudi nekaj pozitivnega: dobro usmerjen evro lahko v CEE ustvari velik učinek. Investicije v energetsko učinkovitost, elektrifikacijo, omrežja in modernizacijo industrije lahko hkrati zmanjšujejo emisije in energetsko odvisnost ter povečujejo produktivnost in odpornost gospodarstva.

Enak finančni model ne pomeni nujno enakih možnosti
Kapitalski trgi v CEE so bistveno plitvejši. Dokument ocenjuje njihovo globino na približno 20 do 40 odstotkov BDP, v razvitejših zahodnoevropskih gospodarstvih pa na približno 70 do 100 odstotkov BDP. Razlike se kažejo tudi v stroških kapitala in sposobnosti podjetij, da financirajo večje investicije.

Če v tako različnih okoljih uporabljamo povsem enake kriterije glede tveganja, pričakovane mobilizacije zasebnega kapitala, velikosti projekta ali donosnosti, rezultat ni nujno enaka obravnava. Lahko pomeni prav nasprotno: projekti iz okolij, ki transformacijo najbolj potrebujejo, težje pridejo do financiranja.

Zato dokument opozarja, da finančnega modela, oblikovanega za razvitejše zahodnoevropske trge, ni mogoče preprosto prenesti v CEE in pričakovati enakih rezultatov. Cilj pri tem ni višja intenzivnost subvencij, temveč boljša uskladitev finančnih instrumentov z dejanskimi tveganji in strukturnimi razmerami v regiji.

To zahteva ustreznejše garancije in delitev tveganj, daljše ročnosti tam, kjer jih narava investicije zahteva, realistična pričakovanja glede mobilizacije zasebnega kapitala ter več instrumentov, prilagojenih manjšim podjetjem in projektom.

Kapital obstaja, projekt pa pogosto še ni pripravljen nanj
Obstaja še ena ovira, ki jo pri razpravah o investicijski vrzeli pogosto spregledamo: priprava projektov.

Podjetje ne začne pri finančnem instrumentu. Začne pri poslovnem problemu ali priložnosti. Stroški energije so previsoki. Proizvodnjo je treba elektrificirati. Razviti želi nov krožni proizvod. Potrebuje demonstracijski projekt za novo tehnologijo. Želi zmanjšati izpostavljenost poplavam, vročini ali motnjam v dobavni verigi. Od tega trenutka do investicijsko pripravljenega projekta je lahko dolga pot.

Potrebne so tehnične rešitve, ocena tveganj, poslovni model, izračun donosnosti, dovoljenja, partnerji in ustrezna struktura financiranja. Za velika podjetja z lastnimi finančnimi, razvojnimi in tehničnimi ekipami je to zahtevno. Za mala in srednja podjetja je lahko odločilna ovira.

Zato svetovalna in tehnična pomoč ne bi smeli biti obrobni dodatek financiranju. Dokument opozarja, da lahko kakovostni projekti brez praktične tehnične pomoči in strukturirane podpore od načrtovanja do izvedbe sploh ne pridejo do finančnega zaključka.

Podporni sistem bi zato moral podjetju omogočiti jasno pot od poslovnega izziva in rešitve prek priprave projekta in poslovnega modela do financiranja, izvedbe ter nadaljnje rasti.

Merilo njegove uspešnosti ne bi smelo biti predvsem število razpisov in finančnih instrumentov. Pomembnejše vprašanje je, kako hitro in učinkovito lahko dobro podjetje pride od dobre ideje do investicije.

Inovacije potrebujejo drugačen kapital
Še posebej očitna je vrzel pri podjetjih, ki ne želijo zgolj kupiti obstoječe tehnologije, ampak razvijajo nekaj novega.

Klasično dolžniško financiranje je dobro prilagojeno investicijam s predvidljivimi denarnimi tokovi, precej manj pa zgodnjim clean-tech in deep-tech tehnologijam, demonstracijskim projektom ali podjetjem, ki želijo hitro povečati obseg poslovanja.

Za te faze so potrebni potrpežljivi lastniški kapital, venture debt, kombinirano oziroma blended financiranje in instrumenti, ki prevzamejo del tveganja prvega komercialnega uvajanja. Dokument zato poziva k razvoju celotnega inovacijskega ekosistema, ne le k financiranju posameznih projektov.

Vloga EIB je pri tem lahko bistveno širša od vloge posojilodajalca. Kot velika javna finančna institucija lahko prevzame del tveganja, zasidra transakcije, mobilizira zasebni kapital in pomaga razviti trge, v katere zasebni investitorji sami še ne vstopajo v zadostnem obsegu.

Zato vprašanje ni samo: koliko je EIB investirala? Pomembnejše je: kaj je s svojim kapitalom omogočila?

Od prejemnikov prehoda do ponudnikov rešitev
Tu se vprašanje financiranja poveže z bistveno širšim vprašanjem prihodnje gospodarske vloge Srednje in Vzhodne Evrope.

Regija je evropski zeleni prehod dolgo gledala predvsem skozi perspektivo prilagajanja: katere evropske zahteve moramo izpolniti, koliko bo stala modernizacija industrije, katere tehnologije moramo kupiti in kako hitro moramo razogljičiti gospodarstvo. To je nujen del zgodbe. Ni pa nujno njen najzanimivejši del. Če bomo prehod razumeli predvsem kot proces kupovanja tehnologij, razvitih drugje, bomo modernizirali svoja gospodarstva, vendar bo velik del nove dodane vrednosti nastajal drugje. Zato potrebujemo premik od »transition takers« k »transition makers« – od tistih, ki prehod predvsem izvajajo, k tistim, ki zanj razvijajo rešitve.

To pomeni postaviti drugačna vprašanja. Kje imamo industrijsko znanje? Kje imamo inženirske kompetence? Katera slovenska in CEE podjetja že imajo tehnologije, ki bi jih lahko prodajala na bistveno večjem evropskem trgu? Kaj jim manjka, da naredijo naslednji korak – prvi veliki kupec, demonstracijski projekt, kapital, partnerstvo, dostop do novega trga?

Prav zato je zanimivo, da med podjetji Future 100 Slovenia najdemo tudi podjetja s področij, neposredno povezanih z evropsko energetsko in industrijsko transformacijo. Prepoznati potencial je prvi korak. Naslednji je ustvariti pogoje, da se ta potencial lahko poveča do evropskega merila. Ne samo, kaj bo prehod stal, ampak kaj bomo v njem ustvarili. Evropska transformacija bo zahtevala ogromno kapitala. Toda kapital sam po sebi ne ustvarja konkurenčnosti.

Potrebujemo podjetja z dobrimi idejami, sposobnost te ideje pretvoriti v investicijsko pripravljene projekte, finančne instrumente, prilagojene različnim fazam njihovega razvoja, prve kupce za nove rešitve, industrijska partnerstva in dovolj velik trg, da lahko uspešne rešitve rastejo. Predvsem pa potrebujemo spremembo perspektive. V sejnih sobah podjetij bo še naprej treba odgovarjati na vprašanje: »Kaj zeleni in energetski prehod zahtevata od našega podjetja?« Toda ob njem bi moralo vse pogosteje stati še eno: »Kaj lahko naše podjetje proda v evropski prehod?«

Za Slovenijo in Srednjo in Vzhodno Evropo je razlika med tema vprašanjema lahko razvojno odločilna.

Če bomo prehod razumeli predvsem kot obveznost, bomo merili njegove stroške in iskali sredstva, s katerimi jih bomo pokrili. Če ga bomo razumeli tudi kot investicijski in industrijski trg, bomo iskali tehnologije, produkte, storitve in podjetja, s katerimi lahko na njem ustvarjamo vrednost.

Naša ambicija zato ne bi smela biti zgolj uspešno financirati lastnega prehoda ali postati cenejša proizvodna baza razvitejšega dela Evrope. Ambicija mora biti, da iz industrijskega znanja, inženirskih kompetenc in podjetniškega potenciala regije zgradimo podjetja, ki bodo reševala evropske probleme in konkurirala na globalnih trgih.

Evropa bo v svoj prehod investirala v vsakem primeru. Pravo strateško vprašanje za Slovenijo in CEE zato ni samo, koliko tega kapitala bo prišlo v našo regijo, ampak tudi kaj bomo z njim zgradili. In še pomembneje: koliko prihodnje evropske transformacije bo nosilo tehnologijo, znanje in ime podjetja iz Slovenije ali Srednje in Vzhodne Evrope.