Na zadnjem letošnjem Zelenem zajtrku smo na okrogli mizi spregovorili o zelenih delovnih mestih v slovenskem in svetovnem gospodarstvu. Govorci so izpostavili pereče probleme s področij njihovega delovanja ter nakazali potencialne rešitve in smernice, ki bi lahko vodile do močno potrebnega pospeška pri uvajanju novih zelenih kompetenc zaposlenih in družbe na sploh.

Poznavalec globalnih trendov zelenih delovnih mest in direktor za izobraževanje in upravljanje znanja pri organizaciji WBCSD, James Gomme, poudarja, »da je največji izziv danes to, da prenehamo obravnavati trajnost kot ločeno tematiko in jo vključimo v vsako delovno mesto, v vseh gospodarskih panogah.« Poleg tega se danes  svet sooča z vrsto kompleksnih motenj, ki bodo spremenile doslej poznana delovna mesta in njihove lokacije. »Morda sta najpomembnejši od teh motenj prav hitre tehnološke inovacije in prehod na gospodarstvo z ničelnimi emisijami ogljika, ki bosta ustvarila in zmanjševala število delovnih mest z nezaslišano hitrostjo,« je mnenja Gomme.

Beseda je tekla tudi o spodbudah države pri poglabljanju poznavanja trendov trajnostnega razvoja v gospodarstvu. Predstavnik Ministrstva za podnebje, okolje in energijo, državni sekretar Uroš Vajgl, je mnenja, da »bomo zgolj z ustreznim vlaganjem v razvoj trajnostnih znanj in veščin na ravni države, podjetij in posameznikov pripravljeni na zeleni prehod. S tem bomo ustvarili potrebne pogoje za doseganje podnebne nevtralnosti in obvladovanje izzivov trojne planetarne krize, ki poleg podnebnih spremembe zajema še onesnaževanje in izgubo biodiverzitete.« 

Benjamin Jošar, predsednik uprave družbe Triglav Skladi, izpostavlja, da se z uvajanjem trajnostnih praks viša tudi vrednost podjetja: »Zeleni prehod je finančno smiseln, trajnost pa ne sme biti le del ene enote v podjetju. K spremembam za doseganje zelenega prehoda se mora najprej zavezati uprava in zastaviti jasne cilje ter zagotoviti, da se ljudje pri ustvarjanju sprememb počutijo vključene.« 

Na drugi strani se je Matic Vošnjak, direktor in partner Competo, dotaknil psiholoških vzgibov pri spreminjanju navad, saj v samem bistvu uvajanje novih zelenih veščin zahteva v prvi vrsti spremembo vsakega posameznika. Vošnjak meni, »da se vsak izmed nas želi počutiti dobro,« in dodaja: »Verjamem, da vsak izmed nas hkrati usklajuje svoje vedenje z lastnimi vrednotami. Verjamem tudi, da ko nekaj naredim, spremenim ali se na določen način vedem le takrat, ko se sam za to odločim,« je prepričan Vošnjak. In kdaj se bomo spremenili, vedli drugače? »Ko je obstoječe stanje bolj boleče od pričakovanega prihodnjega stanja,« je mnenja Vošnjak, čemur je državni sekretar Uroš Vajgl še dodal:

»Ljudje delujemo na način, da moramo najprej doseči dno, šele potem se odzovemo na nevarnost in lahko pričnemo graditi v želeno smer spremembe. Pričakujem, da bomo v kratkem to dno dosegli, se končno streznili ter pričeli pospešeno vlagati v razvoj zelenih delovnih mest, veščin in znanj.«

In kje, če ne ravno v šolstvu, lahko kot družba najhitreje dosežemo spremembe navad? Poznavalka tega prostora, Vesna Žegarac Leskovar, je na okrogli mizi priznala, da mehke veščine že pospešeno vključujejo v njihove, sicer tehnične programe: »Mehke veščine, ki so prav tako pomembne pri uvajanju zelenega prehoda kot tehnična znanja, pri študentih tehničnih smeri poskusno že uvajamo. Odzivi so zelo pozitivni, kar nam daje zagon za nadaljevanje, saj bo v njihovi prihodnosti to znanje zelo pomembno,« je premike v izobraževalnih ustanovah opisala predstojnica Katedre za arhitekturo Univerze v Mariboru in profesorica na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo.

Povpraševanje po delavcih, ki imajo vsaj eno zeleno veščino, se je samo v zadnjem letu povečalo za 22 odstotkov, globalne napovedi pa predvidevajo kar 20 milijonov novih delovnih mest do leta 2030, da bi lahko dosegli cilje zelenega prehoda, ki ga narekuje Pariški sporazum. A vedeti moramo, da je doseganje ciljev brez dodatnih znanj in veščin praktično nemogoče, saj nam bodo brez njih ostali zgolj neizpolnjeni cilji. 

Tokratna razprava je pokazala, da so zelena delovna mesta izredno pomembna. Nezadržno bodo na obzorju nastajala nova, med katerimi slovenski strokovnjaki potencial za razvoj vidijo predvsem v poklicih kot so ekološko kmetijstvo, gozdno-lesna veriga, trajnostni turizem, socialno podjetništvo, ravnanje z odpadki, obnovljivi viri energije in učinkovita raba energije. Prav doseganje energetske učinkovitosti predstavlja glavno gonilo zelenega prehoda, poklic inženirja oziroma inženirke energetike za obnovljive vire energije pa se je na območju Evropske unije izkazal kot najbolj zaželeno delovno mesto v letu 2023.