Zakaj bi se podjetja resno ukvarjala z družbeno trajnostjo? Ker gre za mnogo več kot le »mehki« del ESG-ja – gre za osnovno nalogo vsakega podjetja, ki želi ustvarjati dolgoročno vrednost.
Na prenosu znanja CER - Družbena trajnost kot gonilo poslovnega uspeha, sta Saša Bavec, predsednik CER ter Iris Pensa, pravnica in partnerka v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa, podala močna sporočila:
ljudje niso vir – ljudje so podjetje. Podjetja, ki razumejo družbeno razsežnost kot del svoje odgovornosti in priložnosti, bodo bolje pripravljena na regulacije, konkurenčne pritiske in spremembe na trgu delovne sile.
Saša Bavec je svoj nastop začel z mislijo, da je področje družbene trajnosti (t.i. "S" v ESG) pogosto najbolj zanemarjen steber trajnostnega poslovanja, kljub temu da je v resnici ključni element dolgoročne uspešnosti podjetij. Medtem ko okoljski (E) in upravljavski (G) vidiki dobivajo več pozornosti – tudi zaradi zakonodajnih zahtev in regulatornih pritiskov – se družbeni vidik pogosto skrči na preštevanko spolov v upravah in donacije v dobrodelne namene.
Po njegovem mnenju je sodobno razumevanje družbene trajnosti pogosto preveč ozko. »S« se ne sme končati zgolj pri statistiki o enakosti spolov ali pri CSR kampanjah. V resnici gre za celosten sistem odnosa do ljudi, tako znotraj podjetja (zaposleni) kot zunaj (dobavitelji, kupci, skupnosti). Če podjetje ne postavi ljudi v središče, ne more pričakovati inovacij, napredka, motivacije ali dolgoročne uspešnosti.
Ključna sporočila, ki jih je Saša Bavec izpostavil na dogodku do bila:
1. Podjetje brez ljudi ni podjetje
Podjetja niso stavbe, računalniki ali standardni operativni postopki – so ljudje. Če odstranimo ljudi, ostanejo le prazne strukture brez vsebine. Vse, kar daje podjetju dušo in smer, je odvisno od zaposlenih, njihove ustvarjalnosti, motivacije in prispevka.
2. Družbena trajnost pomeni ustvarjanje vrednosti za vse deležnike
V sodobnem razumevanju trajnosti ni dovolj, da podjetje ustvarja dobiček – mora ustvarjati tudi dodano vrednost za vse deležnike: zaposlene, lokalno skupnost, dobavitelje, okolje in bodoče generacije. Bavec se je navezal na koncept responsible wealth creation iz Singapurja, kjer trenutno deluje, in poudaril, da je to edina pot do trajnostne prihodnosti podjetij.
3. Ljudje dajejo več, ko se dobro počutijo
Ni mogoče ukazati inovacij, zavzetosti ali pripadnosti. To pride le, če se ljudje v podjetju počutijo varne, spoštovane in vključene. Ni dovolj, da podjetje ponudi fitnes ali telefonsko linijo za psihološko pomoč – ključno je, da ustvari kulturo, v kateri se posamezniki čutijo kot ljudje, ne kot "resursi".
4. Vloga vodstva: ustvariti ekosistem zaupanja in avtentičnosti
V središču sprememb so vodje, ki imajo odločilno vlogo pri oblikovanju kulture. Od vodij se pričakuje, da:
- so autentični zgledi vrednot, ki jih podjetje zagovarja,
- ustvarjajo varno okolje, kjer se zaposleni lahko razvijajo in izražajo ideje,
- ne kaznujejo napak, temveč spodbujajo učenje in eksperimentiranje,
- ne uporabljajo zgolj KPI-jev kot vodilo, temveč razumejo, da so dobri rezultati posledica prave kulture.
5. Inovacije ne nastanejo v vakuumu – sodelovanje je ključno
V času kompleksnih izzivov (tako poslovnih kot družbenih in okoljskih) ni podjetja, ki bi imelo vsa znanja. Zato je nujno spodbujati sodelovanje – znotraj in zunaj podjetja. Ključno konkurenčno prednost bodo imela podjetja, ki bodo znala soustvarjati rešitve s svojimi zaposlenimi, dobavitelji in skupnostmi.
6. Trajnost se začne pri vodji – osebno in profesionalno
Vodja, ki ne skrbi za svojo lastno trajnost (ravnovesje, zdravje, etika), težko vodi druge v tem duhu. Bavec je na prenosu znanja poudaril, da se trajnostna preobrazba podjetja začne pri osebni rasti in zavedanju vodje, ki šele nato lahko zgradi trajnostno kulturo v podjetju.
Saša Bavec je uvodni del prenosa znanja zakučil z mislijo:
"Če ljudem damo priložnost, da so najboljša verzija sebe, bomo dobili njihove najboljše ideje, energijo in zavzetost. To je vir trajnostnega uspeha, ki ga ne moreš napisati v strategijo – lahko ga samo živiš."
"Kar ustvari dodano vrednost v podjetjih, so ljudje – in njihov občutek, da pripadajo, sodelujejo in so slišani."
V drugem delu prenosa znanja je Iris Pensa predstavila pravne temelje, odgovornost in razvoj družbenih vidikov poslovanja podjetij. V svojem nastopu je osvetlila pravne temelje družbene trajnosti, ki niso nova iznajdba ESG regulacije, temveč izhajajo iz zgodovine varovanja človekovih pravic. Od Splošne deklaracije človekovih pravic, preko evropske socialne listine do slovenske ustave – podjetja so že danes pravno zavezana, da:
- spoštujejo enakopravnost in nediskriminacijo,
- zagotavljajo varne in dostojne delovne pogoje,
- omogočajo svobodno združevanje in sodelovanje zaposlenih,
- ščitijo zasebnost in podatke posameznikov,
- ter poslujejo v skladu z javnim interesom.
Prav tako je v uvodu izpostavila misel "Če podjetij ne bi bilo, bi bili še vedno ljudje. Če ljudi ne bi bilo, podjetij tudi ne bi bilo. Korporacije so pravno-formalne entitete, toda njihova moč in obstoj sta neposredno povezana z ljudmi – tako zaposlenimi kot tudi širšo družbo."
Ključni poudarki njenega predavanja so obsegali:
1. Korporacija kot družbeni konstrukt – moč je v ljudeh
Pravno gledano so podjetja "pravne osebe", vendar njihovo znanje, zavedanje, vrednote in odgovornost izvirajo iz ljudi, ki jih vodijo in upravljajo. Zato je družbena trajnost bistvena: podjetje ni zgolj stroj za ustvarjanje dobička, temveč ima vpliv in dolžnost do družbe, v kateri deluje.
2. Zgodovinski pregled razvoja človekovih pravic in družbene odgovornosti:
Iris je predstavila mejnike od antičnih zakonikov do nastanka "ESG". Povedala je, da prve zametke osnovnih načel pravičnosti najdemo že v Hamurabijevem zakoniku (2000 pr.n.št.) in Magni Carti (1215). V 20. stoletju pride do ključnih prelomnic: Splošna deklaracija človekovih pravic (1948), Mednarodna organizacija dela (ILO, 1919), Deklaracije o družbeni odgovornosti podjetij (CSR) in kasneje ESG smernice. Vse te pobude imajo en skupni imenovalec: varovanje človekovega dostojanstva, zdravja, enakosti in participacije v družbi.
3. Odgovornost podjetij – vse bolj horizontalna
Izpostavila je, da so bila tradicionalno za spoštovanje človekovih pravic odgovorne države. V sodobnem času pa je jasno, da mora odgovornost prevzeti tudi zasebni sektor – podjetja. Sodna praksa se vse bolj razvija v smeri horizontalne odgovornosti, kjer se človekove pravice uveljavljajo tudi v razmerjih med posameznikom in podjetjem (ne le država-posameznik).
4. Od lokalnega do globalnega: verige odgovornosti
Predstavila je primere iz prakse, v katerih so bile izpostavljene kršitve človekovih pravic v verigi vrednosti: Shell v Nigeriji je bil odgovoren kot matična družba za okoljsko škodo v hčerinskih podjetjih. Apple in Foxconn je moral prevzeti odgovorost za samomore delavcev na Kitajskem ter na pobudo pritiska javnosti sprememeniti delovne pogoje. Ti primeri kažejo, da odgovornost ni lokalna, temveč globalna – podjetja ne morejo »outsourcati« etike.
5. Pravni okvir v Sloveniji:
Iris je izpostavila, da številni vidiki družbene trajnosti niso prostovoljni, ampak jih že danes ureja različna področna zakonodaja, kot so Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Zakon o enakih možnostih, Zakon o preprečevanju nepoštenih poslovnih praks, Ustava RS, ki vsebuje določbe o: svobodi dela, pravici do dostojanstva, enakosti, sodelovanju delavcev (soodločanje, svoboda združevanja, pravica do stavke)....
Poudarila je, da "Družbena odgovornost ni nova ideja – je temeljno načelo pravnega reda."
6. ESRS S1 in regulacija poročanja – več kot birokracija
Kritično je opozorila na napačno razumevanje poročanja o trajnosti kot golo "izpolnjevanje obrazcev". Tudi če podjetje uradno ni zavezano k poročanju, je vseeno zavezano spoštovati človekove pravice. Omnibus direktiva in ESRS S1 ne uvajata ničesar bistveno novega – le formalizirata in strukturirata to, kar bi podjetja že zdaj morala početi.
»Trajnost ni nekaj, kar lahko odložimo, če poročanje ne bo obvezno. Tudi brez obrazcev ostajajo človekove pravice pravno zavezujoče.«
7. Temeljna človekova načela in njihov vpliv na podjetja:
V predstavitvi je navedla še nekaj izmed temeljnih človekovih pravic, ki jih morajo podjetja spoštovati:
- enakost in nediskriminacija: odnos do zaposlenih (spol, starost, invalidnost, plačne razlike).
- potreba po konkretnih ukrepih in ne le ciljih (ženske kvote, transparentnost plač itd.);
spoštovanje dostojanstva: varno in zdravo delovno okolje, pravična obravnava zaposlenih – ne le fizična, ampak tudi psihološka varnost;
- pravica do zasebnosti: varstvo osebnih podatkov, odgovorno upravljanje podatkov tudi v digitalnih okoljih in dobavnih verigah;
- družinska življenja in delovno ravnotežje: prilagodljiv delovni čas, vključujoče politike za starše, spoštovanje prostega časa.
8. Sodelovanje in dialog – ključ trajnostne kulture
V zadnjem delu pa je poudarila, da pravo samo po sebi ni dovolj, če ni kulturne spremembe. Dialog z zaposlenimi, sindikati, lokalno skupnostjo in dobavitelji je bistvo trajnostne prakse. Zakonodaja določa minimalne standarde – trajnost pa zahteva več kot minimum.
Zaključna sporočila, ki jih je Iris Pensa podala na prenosu znanja so bila:
"Korporacija brez ljudi ne obstaja. Zato trajnost ni nekaj zunanjega – je naša skupna odgovornost."
"Če razumemo, da družbena trajnost izhaja iz človekovih pravic, jo ne bomo dojemali kot breme, temveč kot temelj dostojnega in dolgoročnega poslovanja."
V CER vas vabimo, da družbeno trajnost vključite v jedro svoje poslovne strategije. Ne zato, ker morate. Ampak zato, ker se trajnostni poslovni uspeh začne z ljudmi – in vrača k ljudem.
Kje torej začeti? Pri ljudeh.
- Z ustvarjanjem odprte, vključujoče in spoštljive kulture.
- S poslušanjem, sodelovanjem in razvojem zavedanja, da je podjetje odgovorno tudi za svojo dobavno verigo in vpliv na družbo.
- Z vodji, ki živijo vrednote, ki jih podjetje oglašuje.
- In z zavedanjem, da pravni okvir ni omejitev – ampak osnova za dolgoročno odpornost in uspešnost.
Zakaj je to pomembno za vaše podjetje?
- Boljša motivacija in zavzetost zaposlenih.
- Nižja fluktuacija in višji ugled delodajalca.
- Večja skladnost z zakonodajo in ESG zahtevami.
- Dostop do investicij in poslovnih partnerjev, ki cenijo odgovornost.
- In nenazadnje – trdna osnova za rast v negotovih časih.