Razvoj, ki pusti trajnejši pečat, se le redko zgodi čez noč. Praviloma nastaja postopoma – skozi vztrajnost, premišljene odločitve in sodelovanja, ki se gradijo z zaupanjem. Prav takšen pristop zaznamuje delo Jureta Nagliča, prejemnika priznanja Trajnostni liderji 2025 v kategoriji malih in srednjih podjetij.
Kot direktor podjetja
Ekstera svojo vizijo dosledno utemeljuje na povezovanju podjetij, raziskovalcev in lokalnih skupnosti ter na prepričanju, da morata tehnološki napredek in etična odgovornost hoditi z roko v roki. Trajnosti ne razume kot ločene pobude, temveč kot okvir, znotraj katerega nastajajo ključne poslovne odločitve.
Mednarodna strokovna komisija je v obrazložitvi nagrade izpostavila odprto in spodbudno okolje, ki ga ustvarja v ekipi, ter njegov vpliv, ki presega meje podjetja. Pod njegovim vodstvom so partnerji začeli uvajati krožne proizvodne prakse in trajnostne materiale, trajnost pa se v praksi udejanja kot dolgoročna priložnost za rast, sodelovanje in bolj premišljene odločitve – ne kot strošek ali obveznost.
Poseben poudarek namenja vključevanju mladih strokovnjakov in ranljivih skupin, s čimer gradi podjetje, ki je hkrati tehnološko napredno, odprto in odgovorno do svoje skupnosti. Pod njegovim vodstvom je Ekstera zrasla v prepoznaven razvojni partner krožnega gospodarstva, podjetje, ki industriji pomaga prehajati v bolj odgovorne prakse.
V pogovoru z Juretom Nagličem smo se dotaknili pomena priznanja Trajnostni liderji 2025, ključnih mejnikov njegove poti ter prehoda od posamičnih trajnostnih rešitev k sistemskemu razmišljanju, ki danes usmerja njegove odločitve.
Prejeli ste naziv Trajnostni lider 2025 v kategoriji malih in srednjih podjetij. Kaj vam to priznanje pomeni?Kot direktor to vidim kot potrditev, da se resni rezultati ne zgodijo čez noč, ampak so posledica potrpežljivega, premišljenega dela in dobrih partnerstev. Na osebni ravni pa je to potrditev poti, ki sem jo zagovarjal že dolgo. Pogosto tudi takrat, ko ni bila najbolj priljubljena. Vedno sem verjel, da razvoj brez razumevanja širšega konteksta – okolja, ljudi, prostora – nima prave teže. To priznanje mi pove, da je tak pogled danes zrel in potreben.
Katere ključne mejnike v svojem trajnostnem delovanju bi izpostavili kot najpomembnejše – in na katere ste morda najbolj ponosni?Prelomni trenutek je bil, ko smo nehali razmišljati o posameznih "trajnostnih rešitvah” in začeli razmišljati sistemsko. Ko trajnost ni več nekaj dodatnega, ampak okvir, znotraj katerega sprejemaš vse ključne odločitve.
Zelo pomembni so mi projekti, kjer smo industrijske ostanke obravnavali kot izhodišče za nekaj novega – ne kot problem, ampak kot potencial. Še posebej takrat, ko so te rešitve dejansko zaživele v praksi, v realnem industrijskem okolju.
Najbolj ponosen pa sem na sodelovanja, kjer so se povezali različni svetovi – podjetja, raziskovalci, lokalno okolje – in so se iz teh povezav rodile rešitve, ki imajo dolgoročen učinek.
Strokovna komisija izpostavlja, da svojo vizijo trajnostnega razvoja uresničujete s povezovanjem podjetij, raziskovalcev in lokalnih skupnosti. Zakaj je prav povezovanje po vašem mnenju ključno, da trajnost v praksi res zaživi?Ker nihče nima vseh odgovorov sam. Podjetja imajo izkušnje in omejitve, raziskovalci znanje in širino, lokalne skupnosti pa razumevanje prostora in ljudi. Šele skupaj nastane celota.
Ko se ti deležniki povežejo, se začnejo reševati problemi na način, ki je realen in vzdržen. Poleg tega povezovanje ustvarja zaupanje. Brez zaupanja ni sprememb. Trajnost ni nekaj, kar lahko uvedeš z odlokom – nastane skozi sodelovanje.
Pod vašim vodstvom so partnerji podjetja začeli uvajati krožne proizvodne prakse in trajnostne materiale. Kako gradite zaupanje, da se podjetja oziroma vaši poslovni partnerji sploh odločijo za takšne spremembe, ki pogosto zahtevajo dolgoročen pogled?Zelo prezimljeno. Brez velikih obljub. Začnemo z manjšimi koraki, s pilotnimi projekti, s konkretnimi podatki. Partnerjem pokažemo, kaj sprememba pomeni v praksi – tehnično, finančno, organizacijsko.
Ključno je, da razumemo njihovo realnost. Trajnostnih rešitev ne ponujamo kot ideal, ampak kot proces. Ko podjetja vidijo, da ne zanemarjamo njihovega poslovnega vidika, ampak ga vzamemo resno, se zaupanje začne graditi samo od sebe.
V podjetju veliko pozornosti namenjate tudi mladim strokovnjakom in ranljivim skupinam. Zakaj?Ker trajnost ni samo vprašanje okolja, ampak tudi ljudi. Če govorimo o prihodnosti, potem moramo razmišljati, kdo jo bo soustvarjal in pod kakšnimi pogoji.
Mladi prinašajo svež pogled in manj navezanosti na ustaljene vzorce. Vključevanje ranljivih skupin pa podjetje postavi v realen kontekst – opomni te, da razvoj ni sam sebi namen. Takšen pristop dolgoročno gradi bolj stabilno, bolj prilagodljivo in bolj odporno organizacijo.
Kaj danes pomeni biti trajnostni lider?Pomeni prevzeti odgovornost za posledice svojih odločitev – tudi tiste, ki niso takoj vidne. Pomeni razmišljati dolgoročno in imeti dovolj poguma, da se včasih odločaš za poti, ki niso nujno najbolj popularne, a so dolgoročno pravilne.
Verjamem, da lahko en voditelj sproži spremembe. Ne z velikimi besedami, ampak z doslednostjo. Ko ljudje vidijo, da nekdo stoji za tem, kar govori, in to tudi živi, se začnejo stvari premikati.
Kako pa ocenjujete pomen nagrade Trajnostni liderji 2025 pri spodbujanju trajnostnega razvoja in promociji trajnostno usmerjenega vodenja? Kako lahko takšna priznanja vplivajo na širjenje zavedanja in navdihovanje mladih voditeljev k uvajanju trajnostnih praks?
Takšna priznanja so pomembna, ker dajejo vidnost delu, ki običajno poteka tiho, skozi leta. Pokažejo, da je trajnost danes del resnega, odgovornega vodenja – ne trend in ne izjema.
Za mlajše generacije pa je to jasen signal, da se da graditi podjetje in kariero na vrednotah, ki imajo širši pomen. Če nagrada odpre pogovor, poveže ljudi ali komu da pogum, da naredi prvi korak, potem je dosegla svoj namen.