Mateja Trunk Hrvatin, Siol.net, TSmedia d.o.o
V Ljubljani je potekala
4. konferenca trajnostnega menedžmenta s sporočilom "Odporni. Odgovorni. Uspešni.", ki jo je organiziralo CER – Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo. Dogodek je tudi letos združil predstavnike gospodarstva, stroke in javnega sektorja ter odprl razpravo o tem, kako v času podnebnih, družbenih in tehnoloških pretresov razumeti trajnost onkraj poročil in formalne skladnosti. Osrednji govornik letošnje konference je bil
Rajeev Peshawaria, mednarodno priznani strokovnjak za vodenje, izvršni direktor
Stewardship Asia Center (Singapur) in predsednik
Leadership Energy Consulting (ZDA), ki je v uvodnem predavanju kritično osvetlil prevladujoče razumevanje ESG ter poudaril, da trajnost brez vsebinske spremembe poslovnih modelov ne more delovati. Ob robu dogodka smo z Rajeevom Peshawario opravili tudi intervju, v katerem je svoje poglede na trajnost, vlogo voditeljev in prihodnje izzive še dodatno razčlenil.
V uvodnem predavanju je Peshawaria izhajal iz ocene, da živimo v obdobju prepletanja neenakosti, podnebnih sprememb, geopolitičnih pritiskov in hitrega tehnološkega preboja, pri čemer je opozoril tudi na to, da so podjetja zaradi digitalne povezanosti in transparentnosti danes "razgaljena" – njihova dejanja in opustitve so hitro vidni javnosti. Po njegovem mnenju je zato vprašanje trajnosti treba premakniti od poročil in formalne skladnosti k vsebini: ali podjetje zna ustvarjati dobiček tako, da hkrati rešuje resnične družbene in okoljske probleme.
Večkrat ste poudarili, da ESG ni dovolj. Mnoga podjetja trajnost še vedno predvsem "igrajo". Kako vi prepoznate razliko med ESG v PR-namene in resnično trajnostjo? In kaj je prva stvar, ki bi jo moral voditelj narediti že jutri, da se podjetje premakne od zelenega zavajanja oz. t. i. greenwashinga k resničnim spremembam?
Žal je tako: ESG se je začel pri Združenih narodih leta 2005, v času Kofija Anana. Ideja je bila dobra – ustvarjati bogastvo na odgovoren način, tako da pri tem ne uničujemo planeta itd. A na žalost je ESG danes postal cilj sam po sebi, ne sredstvo. Končni rezultat ESG bi morali biti boljši planet in bolj zadovoljni ljudje. Namesto tega pa se je ESG skrčil na izdelavo poročil. Na številke. Na to, da so podjetja navzven videti dobro, ker "nekaj delajo". Tako je ESG postal cilj, ne sredstvo. In to je težava.
Obstajajo pa podjetja, ki to delajo pravilno – in jih merjenje, poročanje in vse te stvari sploh ne skrbijo. Preprosto delajo. Globoko verjamejo, da bo njihov posel dolgoročno uspešen (sto let ali več) le, če bodo zaslužek ustvarjali z reševanjem resničnih človeških težav. Če pogledate katerokoli podjetje na svetu, ki posluje več kot sto let, je velika verjetnost, da je okolje in družbo postavljalo na prvo mesto že od samega začetka.
To je zdrava pamet. Ne želim biti uspešen prihodnja tri leta, želim biti uspešen prihodnjih tristo let, da bo lahko uspešna tudi naslednja generacija. To so voditelji, ki razmišljajo široko in dolgoročno. Sprašujejo se: kako lahko ustvarimo dobiček s tem, da rešujemo človeške težave? Ko to počnete, dobite zaupanje trga in ljudi – in vaš posel je uspešen.
Če ostaneva pri vašem konceptu trajnostne trajnosti: kaj bi morala slovenska podjetja po vašem mnenju nehati delati že jutri, če želijo postati zares odporna in trajnostna, ne le skladna s predpisi?
Na to vprašanje ste si pravzaprav že odgovorili. Če se na trajnost in ESG gleda zgolj kot na vajo skladnosti, bolj kot na upravljanje tveganj ali kot na strošek, potem je prav to tisto, kar morate opustiti. Postaviti si morate pomembnejše vprašanje: zakaj sploh obstaja moje podjetje? Vsako podjetje obstaja iz dveh razlogov. Prvi je jasen: želim ustvariti dobiček in preživljati svojo družino ali delničarje.
A obstaja tudi drugi razlog, da podjetje obstaja. Katero človeško težavo rešuje? In to na način, da pri tem ustvarja dobiček. Če odgovorite, da želite ustvarjati dobiček tako, da na dobičkonosen način rešujete okoljske ali družbene izzive, potem je to že trajnost.
Pravite, da voditeljstvo ni položaj, ampak energija. Kdaj ste nazadnje sami začutili, da se je vaša energija voditelja skoraj izpraznila? In kaj ste naredili, da ste jo ponovno napolnili?
Oh, to se dogaja ves čas. Voditeljska energija ni nekaj trajnega. Najprej pa: kaj sploh je voditeljska energija? Pomislite na Nelsona Mandelo. Sedemindvajset let je preživel v zaporu, pa vendar ni izgubil upanja, ni izgubil moči, še vedno se je znal nasmehniti. Kako? Sedemindvajset let v zaporu? Ta sila v njem je energija voditelja, ki ga je držala pokonci. Dobra novica je, da imamo vsi enako energijo. V vsakem izmed nas poteka boj voditeljske energije. Slaba novica pa je, da jo zelo malo ljudi zares zna izkoristiti.
Kako pa dostopamo do nje? Razumeti moramo, iz česa je sestavljena. Sestavljata jo dve stvari. Prvič: popolnoma iskrena jasnost glede lastnih vrednot – tistih vrednot, pri katerih nikoli ne bom popustil, ne glede na okoliščine. Večina ljudi reče, da so njihove vrednote integriteta, poštenost ipd., a ko jih nihče ne opazuje, ravnajo drugače. Nikoli ne smemo popuščati. Katerih svojih štirih, petih, šestih vrednot ne bom nikoli prekršil? To sem jaz. Drugič: kakšen je moj namen v življenju? Zakaj sem tukaj? Ko sta ti dve stvari jasni, dobimo voditeljsko energijo.
Veliko govorite o čustveni integriteti. Ali lahko organizacija sploh postane zares trajnostna, če njen voditelj ne prizna svojih strahov ali napak? In kaj se zgodi s kulturo organizacije, ko voditelj pokaže takšno iskrenost ali pa jo predolgo skriva?
Pri dobrem vodenju ni čarobnih rešitev. Ljudje veliko govorijo o čustveni inteligenci. A čustvena inteligenca je veščina, ki jo lahko tudi hliniš. Sestavljena je iz dveh delov: ali razumem svoja čustva in jih znam inteligentno uravnavati? Če sem jezen, ali znam v tistem trenutku delovati, kot da nisem? In drugič: ali razumem tvoja čustva in ali znam s tabo ravnati inteligentno? To je čustvena inteligenca. Gre za zelo površinsko veščino, ne za nekaj globokega.
Če to povežemo s trajnostjo: če ti je res mar za okolje in družbo, poskušaj biti voditelj, ki dela dobro tako, da hkrati ustvarja uspeh. Če pa v to ne verjameš in je tvoj edini cilj čim hitrejše povečevanje lastnega bogastva, ne glede na posledice, naj bo tako. Toda moj nasvet je: ne poskušaj se pretvarjati, ker boš slej ko prej razkrit – in takrat bo še slabše.
Če ima podjetje 100-stransko trajnostno poročilo, v praksi pa ne spremeni ničesar v svoji kulturi ali poslovnem modelu – je to po vašem mnenju le novo poglavje starega kapitalizma?
To je popolnoma nekoristno, to je vse, kar lahko rečem. To se žal dogaja v številnih podjetjih. Oddelki za trajnostni razvoj postajajo vedno večji, poročila pa vedno debelejša in bolj bleščeča. A to ni vsebinsko. Ravno to je težava. Tako kot sem prej omenil, da je ESG postal cilj sam po sebi, je tudi poročanje postalo cilj samo po sebi.
Imate še kakšno sporočilo za naše bralce? Morda nasvet za slovenska podjetja, kako naj se lotevajo upravljanja trajnosti?
Namesto da govorimo o tem, kako upravljati trajnost, se raje vprašajmo, kako lahko naše podjetje postane izjemno premožno in kako lahko naši delničarji postanejo najbogatejši ljudje na svetu. O tem govorimo, saj si tega vsi želimo. V vsakem človeku je nekaj pohlepa, ne glede na to, ali to prizna ali ne. Vsi želimo biti bogati, vsi želimo biti vplivni, vsi želimo biti prepoznavni, zato za trenutek postavimo trajnost na stran.
Kako torej ustvariti bogastvo? Če pogledate zgodovino ustvarjanja bogastva: vedno, kadar je podjetje ali podjetnik znal prepoznati največjo bolečino družbe in zanjo najti dobičkonosno rešitev, je postal izjemno bogat. Pomislite na Andrewa Carnegieja, Vanderbilta, Johna D. Rockefellerja, Henryja Forda – vsi so našli družbeno težavo in z inovacijo razvili rešitev, ki je prinesla enormno ustvarjanje bogastva.
Generacija Z pogosto pravi: "Svet je zmeden, prihodnosti ni." Kaj je tisto, kar bi morali mladi slišati od voditeljev, pa si voditelji tega še vedno ne upajo povedati?
Neenakost je po vsem svetu postala velika težava, tudi v razvitih državah. Mladi, celo v razvitih in bogatih državah, imajo občutek, da ni prihodnosti, ker se bogastvo kopiči v rokah zelo, zelo majhnega števila ljudi – in s tem tudi moč. Povezava med politiko ter milijarderji in trilijonskimi korporacijami postaja zelo nevarna. Poleg tega jih skrbi, da bo umetna inteligenca uničila delovna mesta, zato imajo številni mladi občutek, da prihodnosti ni. To je realnost po vsem svetu.
Kot sem omenil prej, ima tehnologija svojo zgodovino. Številni že zelo dolgo napovedujejo množično brezposelnost in imajo zelo slabo zgodovino točnih napovedi. Večina tehnoloških sprememb, pravzaprav vse tehnološke spremembe so ustvarile več delovnih mest v prihodnosti. Zato bi namesto vdajanja depresiji, da je svet zmeden, mlade voditelje pozval, naj razmišljajo, kaj lahko sami naredijo, da to spremenijo v priložnost.
- Kaj lahko kljub vsemu naredijo danes?
Voditeljem uspe kljub okoliščinam, ne zaradi njih. Če nenehno krivimo okolje in voditelje, se ne bo zgodilo nič. Uspešni so tisti, ki prevzamejo odgovornost.
- In gredo naprej.
Gredo naprej, skrbijo za inovacije, ugotovijo, kaj je naslednji korak, in ga uresničijo. Odgovor je za vsako osebo drugačen. Gre za miselnost. Ne dovolite, da vas popolnoma prevzame prepričanje, da je svet zmeden. Da, svet je zmeden, ampak tako je od nekdaj. Danes imamo drugačne težave. Pred sto leti smo imeli druge težave. A predstavljajte si leto 1949, nekaj let po drugi svetovni vojni – vse je bilo videti brezupno, a kmalu zatem so se stvari začele izboljševati. Zato moramo razmišljati drugače.