Sončne elektrarne, baterijski hranilniki in skupna uporaba energije lahko podjetjem pomagajo zmanjšati energetske stroške, povečati odpornost in bolje izkoristiti naložbe v obnovljive vire. Toda tehnologija je le del rešitve. Za razvoj industrijskih energetskih skupnosti bodo odločilni dostop do financiranja, ekonomsko smiselno povezovanje podjetij, jasna zakonodaja in profesionalno upravljanje. Primeri iz Italije in Hrvaške kažejo, da največji potencial ni zgolj v gradnji novih elektrarn, temveč v povezovanju proizvodnje, porabe, kapitala in različnih deležnikov.
Od lastne sončne elektrarne do skupne energetske strategije
Podjetja so v zadnjih letih vse bolj zainteresirana za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Visoki in nestanovitni stroški energije, potreba po zmanjševanju emisij ter prizadevanja za večjo energetsko neodvisnost spodbujajo naložbe v sončne elektrarne, energetsko učinkovite tehnologije in baterijske hranilnike.
Vendar se z rastjo lastne proizvodnje odpira novo vprašanje: kako čim bolje izkoristiti proizvedeno energijo?
Podjetje, ki ima na strehi proizvodnega objekta sončno elektrarno, elektrike ne potrebuje nujno takrat, ko je proizvodnja največja. Med konci tedna ali v času zmanjšane proizvodnje lahko nastajajo veliki presežki, ki jih podjetje oddaja v omrežje. Hkrati lahko sosednje podjetje v isti poslovni coni prav v tem času potrebuje dodatno električno energijo.
Takšna neusklajenost proizvodnje in porabe ustvarja priložnost za energetske skupnosti. Te omogočajo sodelovanje različnih proizvajalcev in odjemalcev ter ob izpolnjenih omrežnih in regulativnih pogojih obračunsko delitev energije.
Za podjetja to odpira možnost, da energetske naložbe ne načrtujejo več izključno znotraj lastne lokacije, temveč v sodelovanju s sosednjimi podjetji, lokalnimi institucijami in drugimi odjemalci.
Toda večja proizvodnja obnovljive energije še ne pomeni nujno tudi večjih prihrankov. Ekonomska upravičenost je odvisna od tega, koliko energije je mogoče uporabiti ob pravem času, koliko stane njena delitev, kakšna je vrednost presežkov in koliko stane upravljanje celotnega sistema.
Prav ta vprašanja so bila v ospredju mednarodne razprave How to Enable Industrial Energy Communities?, ki je 27. oktobra 2026 potekala v Pulju v okviru evropskega projekta LIFE REFINEE, katerega član je tudi CER. Predstavniki Evropske komisije, energetskih institucij, podjetij, bank in že delujočih energetskih skupnosti so predstavili, katere rešitve se razvijajo v praksi in kaj še ovira njihovo širšo uporabo.
Energetska učinkovitost je vprašanje konkurenčnosti, ne samo porabe energije
Energetske naložbe postajajo del širših odločitev o konkurenčnosti, produktivnosti in dolgoročni odpornosti podjetij.
Chiara Petrone iz Generalnega direktorata Evropske komisije za energijo (DG ENER) je opozorila, da mora biti energetska učinkovitost obravnavana kot gospodarska in strateška prioriteta. Podjetjem omogoča nižje obratovalne stroške, zmanjševanje izpostavljenosti energetskim tveganjem in učinkovitejšo uporabo razpoložljivih virov.
Po ocenah, predstavljenih na dogodku, lahko vsak evro, vložen v energetsko učinkovitost v industriji, v življenjski dobi ukrepov ustvari približno štiri evre prihrankov pri stroških energije.
Kljub temu je obseg naložb bistveno manjši od potreb.
Evropska komisija ocenjuje, da bi bilo za energetsko učinkovitost v obdobju 2021–2030 potrebnih približno 370 milijard evrov letnih naložb, medtem ko obseg dejanskih naložb dosega približno 200 milijard evrov. Letna investicijska vrzel tako znaša okoli 170 milijard evrov. Te vrzeli ni mogoče zapolniti samo z javnimi subvencijami. Potrebno je precej večje vključevanje zasebnega kapitala, hkrati pa razvoj finančnih produktov, ki bodo ustrezali posebnostim energetskih projektov.
Pri malih in srednjih podjetjih je izziv še izrazitejši. Posamezne investicije so pogosto premajhne, da bi bile zanimive za večje institucionalne vlagatelje, njihova priprava in tehnična presoja pa sta lahko glede na investicijsko vrednost nesorazmerno zahtevni.
Zato se evropska finančna politika vse bolj usmerja v povezovanje javnih in zasebnih virov, uporabo jamstev, združevanje projektov ter tehnično pomoč podjetjem.
Pomembna je tudi pobuda Evropske investicijske banke za energetsko učinkovitost MSP, ki predvideva 17,5 milijarde evrov financiranja v obdobju 2025–2027.
Osrednje vprašanje tako ni zgolj, kako zagotoviti dodatna sredstva, temveč kako ustvariti dovolj kakovostne, pregledne in ekonomsko upravičene investicijske projekte, ki jih bodo finančne institucije pripravljene financirati.
Kako financirati energetske naložbe, ki so za vlagatelje premajhne ali preveč razdrobljene?
Eden od odgovorov se razvija v projektu LIFE REFINEE, ki povezuje partnerje iz Italije, Hrvaške in Slovenije. Projekt preizkuša dva različna pristopa k financiranju energetskega prehoda malih in srednjih podjetij.
V Furlaniji - Julijski krajini razvijajo instrument basket bond, pri katerem bi podjetja svoje potrebe po financiranju združila v skupni obvezniški portfelj. Posamezna podjetja bi izdala obveznice za financiranje energetskih projektov, te pa bi bile nato vključene v večji finančni instrument, namenjen kapitalskemu trgu. Takšen pristop lahko omogoči dostop do kapitala tudi podjetjem, ki samostojno težko dosežejo institucionalne vlagatelje. Predvideno je javno jamstvo v višini 25 % portfelja, katerega namen je zmanjševanje tveganj za zasebni kapital.
V Istri razvijajo hibridni finančni instrument, ki bo povezal ugodnejše pogoje financiranja, regionalno podporo in strokovno pomoč pri vzpostavljanju industrijskih energetskih skupnosti. Pomemben del predvidene rešitve je enotna kontaktna točka, ki bi podjetjem pomagala pri pripravi projektov in reševanju tehničnih, organizacijskih ter finančnih vprašanj.
Oba modela izhajata iz podobnega problema: podjetja potrebujejo dostop do kapitala, vendar morajo biti njihove naložbe tudi ustrezno pripravljene, strukturirane in upravljane.
Zlasti pri skupnih energetskih projektih je financiranje tesno povezano z vprašanji lastništva, razdelitve koristi in odgovornosti posameznih sodelujočih.
Italijanski model: subvencije financirajo tudi pripravo in ustanavljanje energetskih skupnosti
Zanimiv pristop razvija Furlanija - Julijska krajina, kjer so energetske skupnosti del širše regionalne strategije za povečanje energetske neodvisnosti in doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2045. Dežela poleg financiranja proizvodnih naprav in hranilnikov podpira tudi stroške priprave ter ustanavljanja energetskih skupnosti. To je pomembna razlika v primerjavi s spodbudami, ki so osredotočene predvsem na nakup opreme.
Za vzpostavitev energetske skupnosti so namreč potrebni tehnični izračuni, analiza proizvodnje in porabe, priprava pravnih razmerij, vključevanje članov ter opredelitev načina upravljanja. Vse to ustvarja stroške še pred začetkom proizvodnje ali delitve prve kilovatne ure.
Regionalna podporna shema zato omogoča do 100-odstotno sofinanciranje upravičenih stroškov ustanovitve in zasnove energetske skupnosti, največ do 50.000 evrov. Za naložbe v proizvodne naprave iz obnovljivih virov je predvideno do 40-odstotno sofinanciranje, za hranilnike pa do 30-odstotno. Najvišja skupna podpora na posamezno prijavo znaša milijon evrov.
Interes je velik. V prvem razpisnem ciklu je nastal portfelj 39 projektnih prijav s skupno evidentirano investicijsko vrednostjo 19,18 milijona evrov, od tega 11,31 milijona evrov zasebne in 7,87 milijona evrov javne investicijske komponente. Načrtovane fotonapetostne zmogljivosti znašajo približno 13,83 MWp. Gre za projektno evidentirane vrednosti, ne za že izvedene naložbe. V naslednjem razpisnem ciklu leta 2026 je bilo prejetih 136 vlog.
Regionalni model pa se ne ustavlja pri subvencijah. Oblikuje se tudi skupna regionalna energetska skupnost, ki naj bi kot organizacijska struktura podpirala več lokalnih konfiguracij delitve energije. Pri njeni zasnovi je sodelovalo 25 javnih in zasebnih organizacij, od gospodarskih združenj do lokalnih oblasti in raziskovalnih institucij.
Cilj je vzpostaviti skupne strokovne in administrativne storitve, ki bodo zmanjšale stroške delovanja posameznih lokalnih skupnosti. Takšna ureditev lahko postane posebej pomembna za manjša podjetja in organizacije, ki nimajo lastnih zmogljivosti za celovito upravljanje energetskih projektov.
Primer iz prakse: sončna elektrarna na stadionu ustvarja prihodke za lokalno skupnost
Da lahko energetske skupnosti povezujejo različne gospodarske in družbene cilje, kaže projekt Bluenergy Stadium v Vidmu. Na strehi nogometnega stadiona Udinese Calcio deluje fotonapetostna elektrarna z nazivno močjo 990 kW in ocenjeno letno proizvodnjo približno 1,1 milijona kWh. Približno 62 % proizvedene energije se uporablja za potrebe stadiona, preostalih 38 % pa se oddaja v omrežje. Na podlagi presežne proizvodnje so vzpostavili energetsko skupnost Energia in Campo, ki povezuje podjetja, gospodinjstva in lokalne organizacije.
Model temelji na virtualni delitvi energije, za katero lahko skupnost ob izpolnjenih pogojih prejema finančne spodbude. Po predstavljenih projekcijah naj bi te ustvarile približno 48.200 evrov letnih prihodkov.
Posebnost projekta je odločitev, da se v začetnem obdobju prihodki iz spodbud namenijo družbenokoristnim dejavnostim, med drugim podpori mladim z motnjami hranjenja. Projekt tako dokazuje možnost drugačnega pristopa k razdelitvi koristi energetskih naložb.
Za podjetja pa je posebno pomembna organizacijska izkušnja. Vzpostavitev energetske skupnosti je zahtevala usklajevanje različnih pravnih oseb, lastništva proizvodne naprave, odkupa presežne energije, pravil članstva, administrativnega upravljanja in obračunavanja.
Tehnološka izvedba je bila le eden od delov projekta. Dolgoročno delovanje zahteva tudi organizacijsko strukturo, ki omogoča učinkovito sodelovanje številnih udeležencev.
Energetska skupnost lahko reši tudi problem podjetij brez primernih streh
Drugačen primer prihaja iz istrskega Labina, kjer IRENA – Istrska regionalna energetska agencija skupaj z mestom razvija projekt HERCULES-CE. Zgodovinsko mestno jedro Labina je zaščiteno kot kulturna dediščina, zato so možnosti za postavitev sončnih elektrarn na stavbah omejene. Takšne omejitve ne vplivajo samo na prebivalce, ampak tudi na podjetja, ki delujejo v zaščitenem območju. Projekt zato razvija model energetske skupnosti, pri katerem je mogoče proizvodno infrastrukturo umestiti zunaj zgodovinskega jedra.
Na parkirišču v bližini starega Labina so se 27. oktobra 2026 začela gradbena dela za fotonapetostno nadstrešnico za 13 parkirnih mest, povezano s hranilnikom energije in polnilno infrastrukturo za električna vozila. Projekt povezuje proizvodnjo obnovljive energije, električno mobilnost in druge ukrepe trajnostnega razvoja mesta.
Med pripravo poslovnega modela so partnerji ugotovili, da bi bilo smiselno energetsko skupnost razširiti na širše območje Istre, saj bi takšen pristop lahko izboljšal njeno dolgoročno organizacijsko in ekonomsko vzdržnost.
Možnosti vključevanja podjetij so trenutno še v razvoju, vendar projekt odpira pomembno vprašanje: kako omogočiti sodelovanje pri proizvodnji in uporabi obnovljive energije tistim podjetjem, ki nimajo ustreznih lastnih površin ali možnosti za postavitev sončne elektrarne?
Podoben izziv imajo tudi podjetja v najetih poslovnih prostorih, objektih z neustreznimi strešnimi konstrukcijami ali na drugih lokacijah s prostorskimi omejitvami.
Zakaj nekatere energetske skupnosti kljub delitvi energije še ne ustvarjajo prihrankov?
Čeprav predstavljeni primeri kažejo razvojni potencial energetskih skupnosti, so izkušnje že delujočih modelov manj enoznačne. Na strokovni okrogli mizi v Pulju je Damir Medved iz Energetske skupnosti severnega Jadrana predstavil izkušnje ene prvih operativnih skupnosti na Hrvaškem. Po njegovih navedbah so od pridobitve dovoljenja do dejanskega začetka delitve energije potrebovali približno tri leta.
Težave so nastajale zaradi različnih razlag predpisov, pomanjkljivih izvedbenih pravil, tehničnih zahtev in administrativnih postopkov. Skupnost že izvaja delitev električne energije, vendar so bili predstavljeni ekonomski učinki za sodelujoče za zdaj negativni. Takšen rezultat je opozorilo, da potencialni prihranki pri energiji niso edini element poslovne računice.
Upoštevati je treba tudi stroške upravljanja, informacijske podpore, obračunavanja, pravnih storitev in uporabe omrežja. Pri manjših skupnostih lahko ti stroški predstavljajo velik delež ustvarjenih koristi. Energetska skupnost mora zato že v začetni fazi oceniti, ali pričakovani prihodki in prihranki zadostujejo za njeno dolgoročno delovanje.
Omrežnine in pravila delitve pomembno vplivajo na donosnost
Ena pomembnejših odprtih tem so stroški uporabe elektroenergetskega omrežja. Delitev energije med podjetji ne pomeni, da električna energija preneha uporabljati javno distribucijsko omrežje. Če se energija prenaša prek javnega omrežja, ostajajo relevantni veljavni pogoji in omrežne tarife.
Predstavnik hrvaškega distribucijskega operaterja HEP ODS Marin Bošković je pojasnil, da operater že izvaja obračun delitve energije v 15-minutnih intervalih. Po njegovih navedbah ima približno 97 % poslovnih merilnih mest na Hrvaškem že nameščene napredne števce.
Tehnična infrastruktura za merjenje torej pri večini podjetij ni več glavna ovira. Pomembnejše postajajo pravila delitve energije in njeno ekonomsko vrednotenje. HEP ODS pripravlja uporabo izboljšanega algoritma za razdeljevanje energije, ki naj bi omogočal učinkovitejšo uporabo proizvedenih presežkov v skupnostih.
Predstavniki energetskih skupnosti so obenem opozorili, da bi bilo treba pri lokalni delitvi energije preučiti ustreznejše omrežne tarifne modele, ki bi bolje odražali dejansko uporabo infrastrukture.
Vprašanje je pomembno predvsem za podjetja v industrijskih in poslovnih conah, kjer je lahko več proizvajalcev in odjemalcev prostorsko zelo blizu.
Toda za investicijsko odločitev je bistveno izhajati iz dejanskih veljavnih tarif in obračunskih pravil, ne iz predpostavke, da bo lokalna delitev energije avtomatično pomenila odpravo omrežnine.
Baterijski hranilniki: najboljša naložba ni nujno tista z največjo kapaciteto
Baterijski hranilniki postajajo pomemben element energetskih naložb, vendar je njihova ekonomika odvisna od načina uporabe. Če podjetje baterijo uporablja samo za shranjevanje dnevnih presežkov sončne energije in njihovo porabo ponoči, takšna investicija ni vedno finančno upravičena. Donosnost se lahko izboljša, če hranilnik opravlja več funkcij.
Poleg povečevanja lastne porabe lahko zmanjšuje konično moč, optimizira stroške električne energije in ob ustreznih tehničnih ter tržnih pogojih sodeluje pri zagotavljanju storitev prožnosti. Ivo Šegota, direktor podjetja BASGIN, je izpostavil praktične primere iz turističnih in industrijskih objektov.
V turističnih kampih lahko baterijski hranilniki zmanjšujejo obremenitve omrežja v obdobjih največje porabe. V proizvodnih obratih lahko pomagajo izravnavati konične obremenitve ob zagonu naprav. Pri sezonskih dejavnostih pa se odpira možnost, da baterijo v obdobjih manjše lastne porabe upravlja agregator in jo uporablja za druge energetske storitve. S tem lahko ista naložba ustvarja različne vrste koristi skozi leto.
Posebej pomemben vidik je tudi energetska odpornost. Za podjetja z neprekinjenimi proizvodnimi procesi, hladilnicami ali drugimi kritičnimi dejavnostmi lahko prekinitev oskrbe z električno energijo povzroči bistveno večjo izgubo od običajnih energetskih stroškov. Toda za zagotavljanje rezervnega napajanja ni dovolj že sama prisotnost sončne elektrarne in baterije. Potrebna je ustrezna tehnična zasnova, ki omogoča varno delovanje ob izpadu omrežja.
Vrednost takšnih naložb bi bilo zato smiselno ocenjevati tudi skozi zmanjševanje poslovnih tveganj in preprečevanje izgub zaradi prekinitev proizvodnje.
Kdo bo upravljal skupno infrastrukturo podjetij?
Industrijske energetske skupnosti niso samo povezava med sončnimi elektrarnami, baterijami in porabniki. Pomenijo tudi dolgoročno poslovno sodelovanje podjetij, ki imajo različne interese, investicijske zmožnosti in energetske potrebe. Prav zato postaja pomembna vloga neodvisnega organizatorja oziroma upravljavca delitve energije. Ta lahko zagotavlja strokovno podporo, pripravo pogodbenih razmerij, koordinacijo članov, energetsko upravljanje in pregledno razdelitev stroškov ter koristi. Ivo Šegota je pri tem opozoril na preprosto dejstvo: podjetja se želijo ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo, ne z vsakodnevnim upravljanjem skupnih energetskih sistemov.
V industrijski coni Galižana pri Vodnjanu imajo številna podjetja že sončne elektrarne, njihovi proizvodni in odjemni profili pa se razlikujejo. To ustvarja potencial za sodelovanje, vendar zahteva tudi jasne odgovore na vprašanja, kdo bo investiral v skupno infrastrukturo, kdo bo njen lastnik, kdo bo upravljal energijo in kako se bodo delile finančne koristi. Brez strokovnega in neodvisnega upravljanja lahko tudi gospodarsko obetaven projekt hitro postane vir sporov med sodelujočimi. Organizacijska ureditev zato ni zgolj administrativna zahteva, temveč pomemben del poslovnega modela.
Banke so pripravljene financirati energetske naložbe, a pravna oblika skupnosti je lahko ovira
Pri skupnih energetskih naložbah se odpira še vprašanje dostopa do financiranja. Hrvoje Tičić iz Privredne banke Zagreb je poudaril, da banke pri energetskih projektih uporabljajo enaka temeljna načela kot pri drugih investicijah. Pomembni so pričakovani prihodki, donosnost, lastni vložek investitorja, denarni tokovi in sposobnost vračanja financiranja. Podjetjem je zato svetoval, naj poslovni načrt najprej pripravijo zase, da bodo lahko realno ocenila finančne koristi in tveganja projekta.
Toda pri energetskih skupnostih se pojavlja posebna ovira: pravna oblika investitorja. Skupnosti so lahko organizirane kot združenja ali zadruge, ki pogosto nimajo pomembnega lastneg a premoženja, poslovne zgodovine ali dovolj močne bilance.
Damir Medved je predstavil primer skupnostnega baterijskega hranilnika, za katerega so pripravili študijo izvedljivosti, vendar so pri pogovorih s tremi bankami naleteli na zadržke zaradi pravne oblike združenja. To odpira pomembno vprašanje razvoja finančnih instrumentov, ki bodo upoštevali posebnosti skupnih energetskih projektov.
Ena od možnih rešitev so javna jamstva, s katerimi bi bilo mogoče zmanjšati kreditno tveganje in olajšati financiranje projektov, ki imajo ustrezno ekonomsko podlago, vendar nimajo običajne organizacijske in bilančne strukture.
Prav na takšne težave odgovarjajo tudi pristopi kombiniranega javno-zasebnega financiranja, ki se razvijajo v projektu REFINEE.
Kaj morajo podjetja preveriti, preden se odločijo za energetsko skupnost?
Za podjetja, ki razmišljajo o skupni proizvodnji in delitvi električne energije, je najpomembnejša kakovost začetne presoje. Najprej je treba poznati dejanske profile porabe in proizvodnje. Letna količina električne energije sama po sebi ni dovolj. Pomembno je, kdaj energija nastaja in kdaj jo posamezni člani potrebujejo. Nato je treba preveriti, ali so med potencialnimi člani dovolj velike razlike v profilih porabe, da je delitev energije lahko učinkovita.
Naslednje vprašanje je finančno. Poleg stroška proizvodne naprave je treba upoštevati omrežnine, stroške obračunavanja, upravljanja, vzdrževanja in morebitnih hranilnikov. Če je predvidena skupna naložba, je treba jasno urediti lastništvo, investicijske deleže, odgovornosti in razdelitev koristi.
Pomembno je tudi preveriti različne možnosti uporabe baterijskih hranilnikov. Ti lahko ustvarjajo večjo vrednost, kadar opravljajo več funkcij, vendar zahtevajo tudi ustrezno tehnično in poslovno zasnovo. Nazadnje je treba zagotoviti kakovosten poslovni načrt, ki pokaže, kako bo projekt ustvarjal prihranke oziroma prihodke ter kako bo zagotavljal vračanje investicije. Za številna mala in srednja podjetja bo prav dostop do takšnega strokovnega znanja odločilen za uspešno izvedbo projekta.
Prihodnost energetskih skupnosti bo odvisna od poslovnih modelov, ne od števila ustanovljenih združenj
Primeri iz Italije in Hrvaške kažejo, da se energetske skupnosti razvijajo v različne smeri. Nekatere temeljijo na povezovanju podjetij in lokalnih odjemalcev, druge vključujejo širše regionalne organizacijske strukture, tretje pa ustvarjene prihodke namenjajo tudi družbenim projektom. Skupno jim je, da skušajo povezati več udeležencev ter bolje izkoristiti lokalne energetske vire. Za širšo uporabo v gospodarstvu bo ključna ekonomska vzdržnost teh modelov.
Podjetja ne potrebujejo zgolj novih pravnih možnosti za sodelovanje, temveč jasne koristi, predvidljive stroške in dovolj enostavne postopke, da bodo lahko sprejemala dolgoročne investicijske odločitve.
Pomembno je tudi, da se energetske naložbe ne presojajo samo skozi kratkoročne prihranke pri računih za električno energijo. Njihova vrednost je lahko povezana z večjo odpornostjo, zmanjšanjem izpostavljenosti cenovnim tveganjem, učinkovitejšo uporabo infrastrukture in razvojem novih energetskih storitev. Pri tem bodo morali sodelovati podjetja, energetski strokovnjaki, finančne institucije, distribucijski operaterji in javne institucije.
Novi finančni instrumenti lahko zmanjšajo naložbene ovire, skupne strokovne službe pa olajšajo pripravo in upravljanje projektov.
Ključni premik bo zato prehod od razmišljanja o posamezni sončni elektrarni k celovitemu upravljanju energije in sodelovanju med podjetji. Energetske skupnosti bodo poslovno uspešne takrat, ko bodo lahko dokazale merljive prihranke, obvladljiva tveganja in dolgoročno vrednost za svoje člane.
Opomba: Vsebina je bila pripravljena s podporo umetne inteligence ter vsebinsko pregledana, preverjena in uredniško potrjena s strani CER.